BIS30
|
Živio!
Kar bom sedaj napisala, se mogoče ne nanaša v celoti na že napisano, ampak vseeno bom povzela mojo zgodbo...-mogoče pa imata stvari nekaj skupnega!
Jaz kot prvo nobenega ne obsojam, ker vsak si piše svojo knjigo življenja... Moja zgodba pa je naslednja: do svojega 30 leta sem živela kot ptička na veji, vsaj za nekatere, ampak sama v sebi sem si želela drugačnega življenja. Kaj mi pomeni služba, končan faks, magisterij, živeti pri starših, fešte... Ja zelo dolgo sem si govorila da imam življenje u nulo, da mi nič ne manjka... Kar se tiče ljubezenskega življenja pa je bilo tako:pred leti sem srce predala nekomu, ki ni imel obratno istega namena...kaj lahko človek naredi, da bi to spremenil!!! Že sama njegova izjava, da ne želi več otrok (ima ga od prej), me ni spravila k pameti! Kljub vsemu sem upala,d a bom s svojo ljubeznijo, z ravnanjem, ... to spremenila. Kljub vsemu sem bila vržena z veliko hitrostjo na betonska tla... Konec (ko bi le bil!!!) Rabila sem nekaj mesecev, da sem se spravila k sebi in si rekla, zdej pa dost in živela naprej...Sam kaj, ko so minila tri leta in se je iz pregovora osel gre samo enkrat na led, ta osel izkazal za pametnejšega kot sem jaz, saj sem spet nasedla istemu. Od začetka sicer odločena, da sem sedaj močnejša,d a se ne bom pustila... pa je minilo leto in pol in kaj zgodba postaja enaka - že videno! Spet z vso hitrostjo priletim v zid, ampak očitno sedaj drugače... Postavila sem se pred ogledalo in si rekla: deklica čez nekaj mesecev boš stara 30, kaj si v tem času dosegla od tega kar si si želela kot punčka...ja šola, služba, avto, denar... super, samo kje je ljubljena oseba, otrok, tvoj dom... Temu moram narediti konec!!! Kako? Očitno moram nekaj spremeniti! Res je, da zunanjost ne pomeni vse, ampak... V glavnem shujšala sem 12 kg, dolge in baje prelepe lase odrezala na kratko... ljudje niso mogli verjeti, ja kaj ti pa je... Ja zunanjost se je bistveno spremenila, samo moram povedati, da s tem sem se tudi jaz: postala sem samozavestna, odprta, obrnila sem list in začela novo poglavje: spoznala sem fanta za katerega še danes pravim, da je z neba priletel, prvič v življenju resnično na svoji koži (ne samo v knjigah in filmih) občutim kaj je ljubezen in kar je najlepše, v kratkem pričakujeva plod najine ljubezni... Ko sedaj gledam nazaj, kar ne morem verjeti, kaj mi je bilo, kako sem lahko dopustila, da mi nekdo tuj (ker konec koncev nisva v sorodu) uravnava življenje...
Ampak ob koncu moram povedati, če je bilo potrebno toliko let, toliko solz...dobro, bilo je vredno, ker sem sedaj končno srečna in ljubljena. Bolje pozno, kot nikoli!!! Res pa da ljudje pogosto pozabljamo, da smo sami avtorji svojega življenja, če ne želimo nič spremeniti, pač ne spremenimo in živimo enako naprej...Mogoče pa le ni tako hudo!!! Če je, pa zberemo sami v sebi moč in nekaj spremenimo, ker drugi ne morejo, lahko nam samo pomagajo!!!
Se opravičujem za mojo veroizpoved, samo nekaj v zgornji zgodbi me je spodbudilo k pisanju in sem mogla tole dat iz sebe!!!
Zato punce, bodimo močne in imejmo se rade!!!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
). Začel je z raznimi forami, da bi še morala počakat, da se doma stvari uredijo, da posel bolj zacveti, jaz pa sem takrat stara 26.let vztrajala, bolj kot ne zaradi sebe in svoje starosti. Če je moja mama lahko sama mene vzgojila, bom pa še jaz, sem si rekla in obveljala je moja. 
) in ima zeloooo ponosnega atija:) 
