ronja
|
Odvisno od obeh, sigurno se da, če se spoštujeta in vesta, do kod se bosta prilagajala in vama je to obema všeč - to je enako kot pri katerikoli drugi pomembni stvari. Lažje je, če se strinjata, ker ni treba iskat kompromisov, to pa ne pomeni, da se jih ne da najt.
Sama ne bi mogla bit z nobenim gorečim vernikom, ne glede na vero, ker sem enostavno prevelika ateistka in ker rabim svobodo, vsaj doma, da lahko rečem, kar mi pade na pamet glede teh stvari in mi ni treba razmišljat, ali bi to lahko koga užalilo - če je partner enakih nazorov, ga ne bo užalilo, če pa je veren, ga lahko hitro kaj prizadane. Sem pač biologinja in tudi to nekaj potegne za sabo (čeprav sem imela kar nekaj vernih sošolk in sošolcev in smo se fajn razumeli - samo to ni isto kot bit intimen s to osebo). Imam par zelo vernih prijateljic in se lepo razumemo, vendar pri njih malo bolj pazim na svoj jezik... pa ker je to zame ena bolj pomembnih stvari, v katerih nekak ne bi rada prevelikih razhajanj. Ampak smo različni, vsekakor se da, samo poznat se morata.
Sem pa hodila enkrat s kristjanom in sva se imela lepo, vendar on ni bil tako fanatičen in ga moj ateizem ni motil, mene pa njegova vera ne, sva se dosti pogovarjala o tem. Oba sva to nekak s humorjem jemala. Zanj je bila cerkev prostor, kjer se lahko popolnoma sprosti, meni pa daleč od tega (mene je v cerkvah vedno zeblo, tak mraz je vedno tam notri...) On me ni silil it notri, jaz njega ne, da naj ne hodi.
Isto bi bilo z muslimanom. Z veseljem bi mu pomagala pri praznovanju njihovih praznikov, skuhala in spekla, kar se sme jest, komot bi se odpovedala svinjini in alkoholu, tudi kosilo za ramadan bi lahko bilo po sončnem zahodu, čeprav za tamale že prej (tu ne bi odstopila), pa rute pa ne bi nosila, za njim ne bi hodila, pa še marsikaj, kar bi po nekaterih mnenjih (ne vseh) žena muslimana morala. In otrok ne bi hotela vzgajat v veri - spoznajo naj jo, to vsekakor, vendar bi želela, da z vsemi obredi počakamo, da se sami odločijo zanje - ko bodo polnoletni. Če bi se našel musliman, ki bi se s tem strinjal, potem bi mogoče šlo - vendar je tu malo veliko če-jev .
Se je pa dobro prej pomenit o vseh pomembnih zadevah, ki se tičejo razhajanj v prepričanju, npr: ali bi otroke vzgajala v islamu, ali bi dala sina (če bi ga imela) obrezat, ali bi morala ti ali hči pri njegovih nositi ruto, kako bi praznovali praznike, ki se prekrivajo, itd...
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
) super razumeva. Se občasno tudi skregava, ampak se medsebojno spoštujeva in na normalen način rešiva razhajanja. Kar se tiče vere mislim, da ni bilo nikoli konflikta med nama. Prej je bilo vzrok milijon drugih stvari, kot to. Je pa res, da so zunanji pritiski. Vsi so pametni, kako taka veza ne bo uspela, moj je poslušal, da naj si najde eno "njihovo"... Mislim, da so skoraj vsi dvomili v najino vezo. Najbolj glup komentar, ki sem ga pa jaz slišala je bil: "On je musliman. Te bo tepel." Ja halo??!! 
Ne poznam pa bolj nežne dušice od njega. Nikoli mi ni izrekel grde besede, kaj šele, da bi me udaril. No, da ne bom samo hvalila. Itak, da kdaj pride do nesoglasij. Sploh, ker so razlike že v vzgoji kar velike, vendar mislim, da če se partnerja spoštujeta lahko s pogovorom (pa čeprav včasih večdnevnim 
. Jaz sem mislila, da sprašuje bolj za verne muslimane - ker zame je to nekak povezano - mislim: jaz sem tudi krščena, samo niti pod razno nisem kristjanka. 
.popoldne se uči še 4., ker so v državi, kjer je dvojezičnost.
