Grascakinja
|
Kako je Karolina prišla na svet…
Prvi popadek me je zbudil 5 dni pred rokom ob treh zjutraj, njegovi prijatelji so sledili na 10 minut. Od mojh vzdihov se je zbudil dragi, pa mislim, da ni čisto zaštekal, da imam popadke, ko sem mu povedala… in je zaspal nazaj :)-… Ob petih je zadeva že tako bolela, da sem ga zbudila in poslala pod tuš in jest, med tem pa sem se še sama pripravila za odhod. Ker je to najin prvi otrok, sva pričakovala, da bo zadeva počasi napredovala, hotela sva čim dlje počakati doma, da naju ne bi karali, kako sva prezgodaj prišla v porodnišnico – in optimista sva se lotila pogledat še en film… no, po kakih 10 minutah filma so se popadki začeli na 5 minut in po dveh takih sem okoli šeste zjurtaj dala povelje za odhod.
Prideva pred hišo – in – Murphy :(( je bil na delu… popolnoma prazna guma na avtu! Še dobro, da imamo še kakega pri hiši. Moj dragi je sicer zelo hiter voznik, ampak to pot je totalno štrajkal. Še nikoli prej ga nisem priganjala, naj hitro vozi, tokrat pa :zmeden:! Po 45 minutah bolečih popadkov in vožnje sva prispela v porodnišnico. Sestra na sprejemu je bila zelo prijazna, naredili sva hitro papirno vojno in začeli dihat ta hitro varianto, ker do takrat nisem štekala, kako daleč smo že. Šele potem, ko je preverila, koliko sem odprta, mi je bilo jasno, da smo skoraj že tam. Osem centimetrov!!! »Gospa, vi greste pa kar takoj rodit!« Brez britja in klistirja :zmeden: – še dobro, da sva vsaj britje že opravila dan prej doma.
Dobila sva modro porodno sobo in zlato babico po imenu Lilijana :angel:, pomagala ji je še Jasenka, kadar smo jo potrebovali.
Lubija so posadili ob mojo glavo, me priklopili na CTG, babica Jasenka mi je predrla plodni mehur in vlilo se je polno tople vode. Ker mi še ni odtekla, je bila naša pikica še 4 cm previsoko in je bilo potrebno počakati, da se spusti niže dol z glavico. Dobila sem dovoljenje za pritiskanje na boku. Najprej ni šlo, nisem znala, potem pa mi je pokazala s prstom, kam naj pritiskam, naročila, naj zaprem oči in usta in ne trošim energije za kričanje, ker jo rabim za pritiskanje. In ko mi je to prevedel še :love: lubi v tisti čas meni edino razumljiv jezik – njegov glas, je bilo bistveno bistveno lažje.
Naenkrat se je pričela babica Lilijana oblačiti in pripravljati za porod, saj je bila glavica že dovolj nizko. Obrnila me je nazaj na hrbet in pokazala, kako bova zdaj potiskali. Lubi je pomagal, jaz sem se trudila po najboljših močeh. Na pomoč je priskočila še Jasenka, ki se mi je naslonila na trebuh, da je bebika laže pokukala na svet. Ne vem, zakaj je to za nekatere bilo tako grozno, meni je bilo res v veliko pomoč. Prvič nam ni uspelo, v drugem poskusu pa je ob 8:33, uro in pol po tem, ko sva prispela v porodnišnico, luč sveta ugledala naša zlata najlepša punčka na svetu - Karolina 9nebesa:bravo::angel::rozica:. Kar naenkrat je vsa bolečina popustila, na trebuh pa so mi položili majceno, mokro in toplo bitjece, vse jokajoče. Ati je prerezal popkovnico in z babico Lilijano sta se lotila fotografiranja in urejanja naše male pikice, z babico Jasenko pa sva nekaj minut za tem v enem popadku porodili še posteljico, potem pa sem morala počakati na zdravnico, da me je zašila - pred iztisom so me morali žal prerezati, saj sem se že začela trgati. Ati in babica Lilijana sta medtem stehtala in izmerila Karolino – 3290g in 51cm, potem pa jo je ati pestoval, dokler me niso uredili.
Šivanje je bilo naravnost grozno :((:grrr::( in je bolelo skoraj bolj kot porod, in kljub anestetiku sem potrebovala še masko, da sem zdržala. Zdravnica, ki je delala že v naslednjo izmeno, ker se njena zamenjava ni prikazala, pa ni bila najbolj prijazna… :grrr: pa smo preživeli.
Pikico sem dobila na prsi in kmalu sva se tudi prvič podojili, srečni očka pa je veselo dokumentiral in obveščal vse prijatelje in družino. Tri ure smo se še crkljali v porodni sobi, utrujeni, ampak presrečni.
Potem so me odpeljali na oddelek C, kjer smo preživeli naslednje tri dni. Glede osebja nimam prav nobene pritožbe, večina sester je izredno prijaznih :bravo::rozica::angel:. Če je bilo dolgo slišati jok otroka, so se same od sebe prikazale v sobi in pomagale pristaviti, prinesle glukozo ali adaptirano mleko, če ni bilo dovolj materinega mleka, brez obsojanja ali kaj podobnega. Res da so ene bolj prijazne, kot druge, a kritike nimam za nobeno od njih, prej vse pohvale :bravo:.
Karanja je lahko deležna le zaloga oblačilc, ki so zeloooo zdelana in sprana, nekatera imajo celo tu in tam kako luknjo, pa tudi halje za mamice so, no ja, grozne, in tudi kakovosti plenic in vložkov (vzemite s sabo vir extra) ne morem ravno pohvaliti. Sicer pa ni bilo težav, če si hotel dobiti dodatno plenico, haljo ali brisačo.
Kaj priporočam in želim vsem, ki boste rodile? Najprej, zaupajte babici, da najbolje ve, kaj je treba. Sodelujte in ji pomagajte, ker s tem pomagate sebi. Tudi njim težak porod ni v interesu, ravno tako ne utrujena mamica. Želim vam, da bi rodile tako hitro in lahko, kot sem sama, a brez šivov.
In zraven nekoga, kot sem ga imela jaz 9nebesa. Svojemu možu sem neskončno hvaležna za to, da je bil poleg mene. Čeprav se je sam verjetno počutil nemočnega, ne vem, kako bi zmogla brez njega. Hladil mi je čelo, me držal za roke, mi dajal požirke čaja in me bodril. Med pritiskanjem mi je šepetal na uho in me vzpodbujal. Naslonil se je na mojo posteljo, jaz sem se ga oklenila okoli vratu in ramen z obema rokama in pritiskanje je bilo veliko lažje… skratka, bil je nepogrešljiv… Lubi, nikol pozabila! :love::love::love:
Tako, bolj izčrpno skoraj ne gre… veliko sreče vsem, ki jih porod še čaka :rozica:!
Pa lep pozdrav Tinki74 in Gašperčku, res je ratal na isti dan in skoraj sva bili cimri!:)-
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
