zmajaz
|
Ja glede dojenja je lušno biti pameten, a zadeve niso vedno tako enostavne, kot si nekateri predstavljajo. Jaz sem ta prvo brez težav dojila 10 mesecev, dokler se ni odstavila zaradi moje nosečnosti. Tudi pri ta 2. je dojenje lepo steklo, mleka sem imela več kot dovolj, prvi mesec se mi je zredil 1,5 kg. Bila sem prepričana, da ko imaš 1x dovolj mleka, ti ga ne more več kar zmanjkati - pa ni vedno tako. Nekje pri dobrih 3 mesecih se mi naenkrat ni več najdel na 1 dojki, ampak sem mu morala ponuditi z obeh. Potem smo prišli že tako daleč, da je spraznil obe, potem pa jokal, ker je bil še vedno lačen. Z dojenja na 3 ure sva prišla na 1-2 uri. Enih 14 dni sem še vztrajala, potem sem pa videla, da tako enostavno ne gre več, ker se mi je res zdelo noro, da bi mi otrok jokal od lakote, če so pa vendarle še druge možnosti, zato sem mu pri 4-ih mesecih starosti lepo ponudila dodatek. HB ga je takoj lepo sprejel, je pa bila posledica taka, da je imel vedno bolj rad stekleničko in se je vedno manj rad dojil. Pri 5-ih mesecih je bil še nekaj bolan in takrat je bilo konec - če sem ga samo poskušala pristaviti, se je drl kot jesihar in ni šans, da bi sploh zagrabil, tako da sva potem pri 5 mesecih pristala samo na flaški. Sestra pri P mi je rekla, naj si črpam mleko in ga po steklenički hranim s svojim mlekom, ampak se nisem odločila za to, ker s tem so pa precejšnje muke - sploh na začetku. Če bi bil novorojenček, bi se že potrudila, da bi si pa pri 5-ih mesecih starosti otroka začela črpati mleko, se mi je pa zdelo brezveze, ker tisto kar je bilo najbolj pomembno, je itak dobil - kaj pa tisti, ki sploh niso bili nič dojeni. Še najbolj za malo se mi je pa zdelo, da mi pridiga o pomembnosti dojenja oseba, ki ima 2 otroka, pa ni nobenega dojila.
|