pelin
|
ajde, že pustiš kdaj pa kdaj babicam otroka če imaš to možnost, ampak da bi pa gledala iz stališča "kaj bo ko bo" pa se mi res zdi brezveze. Jaz sem eno leto z otrokom doma ZANJ! z njim uživam in mi na kraj pameti ne pride da bi ga kje puščala. Ja saj to je bistvo mojega posta ja, uživaš z njim (mimo grede tudi jaz sem...zelo) in na pamet ti ne pade, da bi ga kje puščala (!?) Saj nikjer ne pišem, da bi ga morala kje pustit...otroku, sebi in drugim je treba dokazat, da so ga tudi ostali sposobni nahranit, previt, potolažit...To otroci , če jih v tej smeri vzgajaš, hitro dojamejo...pogosto precej težje njihove mamice ...Pa ni treba otroka kje puščat, lahko ga preprosto navadiš, da je partner enakovreden tebi, da ga včasih pocrklja, previje ali potolaži tudi kakšen prijatelj in sorodnik na obisku... Tamika, tisti stavek, ko praviš da se ti zdi gledanje iz stališča "kaj bo ko bo"brez veze, tudi potrjuje moj post...Žal. Posebej mi je žal, ker poudarjaš, da tako misliš tudi kot strokovni delavec. Večina staršev, ki jih poznam, (tudi jaz), se po svoje obremenjujemo s tem, kaj bo nekoč. In če že naprej veš, da bo otrok čez določen čas izpostavljen težki preizkušnji, ga poskušaš čim bolj pripraviti nanj .Tako je moje mnenje. Pretirano navezovanje otroka nase ni dobra dota za življenje, pa če ob tem še tako zelo uživaš. Seveda ne govorim o tem, da se ga ne bi smelo crkljati, mu izkazovati pozornosti in biti tam , ko te potrebuje. Gre se za to, poudarjam, da je treba v prvi vrsti razčistiti v svoji glavi, da vse to lahko stori tudi nekdo drug, če ni zraven mamice. Sicer pa saj veste tisto: prave mame so tiste, ki otroka tako pripravijo za življenje, da rad steče iz njihovega naročja in se tudi rad vrača.... Tamika, ne mi zamerit, to ni letelo nate, ampak sem se razpisala bolj na splošno...Po tvojih besedah imaš res bolj malo sreče z varuško...kot sem že napisala, če imaš kaj možnosti, si poišči drugo.
|