Gdč 5ra
|
Pozdravljene drage dame,
Tudi sama sem v podobni situaciji kot Muhica2.
Bliža se moj 25. rojstni dan, v zvezi sem že skoraj 6 let, s fantom se razumeva in sva v svojem stanovanju že eno leto. Oba sva absolventa pred diplomo, on malce bližje koncu študija kot jaz. Oba delava, plačujeva položnice- edina razlika med nama je v tem da jaz že kaki 2 leti sanjam o otroku, on pa se boji samo da ga omenim.
Prijateljice so noseče, zaročene, kakšna celo poročena in veliko jih že sanjari o otrocih. Ravno v nedeljo sva obiskala še eno kolegico, ki je pred kratkim rodila in izgleda čudovito. Mali je sladek cuker, jaz bi ga kar pojela :) Na poti z obiska me je zopet popadla žalost, ker tudi jaz ne morem imet takega cukra.
Moj dragi pravi, da naj bova še malo sama, malo uživava, potujeva in da na otroke sedaj še ni pripravljen čeprav me zelo ljubi. Jaz pa nekje globoko v sebi trpim, ker si že tako dolgo želim otroka. Prej, ko sva živela pri njegovih, nisem želela zanosit, ker sem želela biti samostojna in ne pod taščinim nadzorom. Sedaj pa ne vidim ovir, žalostno je le to, da vedno dobim enak odziv. "Še je čas, se ne mudi. Nisem še pripravljen. Ne morem biti starš, saj sem še mulec." itd
Jaz se pa sprehajam iz službe domov in vidim same vozičke in mamice z otroki. Tudi jaz ne vem kaj naredit. Obljubila sem si, da bom imela otroka, ko si ga bo tudi on želel in ko bo on nanj pripravljen. Sedaj ugotavljam, da bom čakala še dolgo. Ko omenim otroke se mi smeji in reče, da sva še sama otroka. Vendar ko po službi perem cunje, likam, kuham, plačujem položnice in pospravljam stanovanje se počutim vse kaj drugega kot otrok.
Kdaj bo pripravljen? Ali res tako hitim kot mi pravi? Prvi otrok pri 26. se mi vseeno ne zdi tako prekmalu.....Česa ga je tako strah???Res ne razumem moških.
Prosim za kako mnenje, nasvet, karkoli....
LP iz primorske regije
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
.
