honey
|
Jaz imam doma 4-letnika. Imamo muco, ki je bila pri hiši že pred njegovim rojstvom, ampak je gospa bolj samosvoja in posledično mali ne skrbi zanjo prav dosti, saj se je tudi malo boji. Imle je zlate ribice, ki so nam zelo hitro poginile in sem rekla, da je konec z njimi, saj nisem hotela kupovat živali, ki bi jih imela 14 dni in potem umrejo. Mogoče je bila samo smola, da so bile kaj bolne, ampak konec koncev, je prav vseeno. Tako sva se dogovorila za hrčka. Imamo zlatega hrčka - precej velikega. Mali skrbi zanjo tako, da jo hrani, ji menja vodo, jo daje v kroglo za hrčke, kletko ji čistim pa jaz - že zato, da je očiščena kot je treba. Pa prijet se je tudi ne upa, ker rada ugrizne, če ji kaj ni prav, tako da jo primem jaz, mali jo pa potem boža. Zdaj, po novem, pa imamo od včeraj še vietnamskega prašička, za katerega bo del skrbi prevzel tudi on. Tako da mislim, da otrok pri 4 letih nikakor ni premajhen, da ne bi mogel skrbet za živali - seveda v nekih mejah, ki so primerne za 4-letnika. Absolutno pa se morajo starši - ali vsaj eden od staršev - strinjati s tem, da prevzamejo del obveznosti za žival ali v primeru, da se otrok živali naveliča, seveda prevzeti vso odgovornost. Še bolj pa se mi zdi, da je na starših, da otroka motivirajo, da se živali ne naveliča, ampak mu vcepijo, da so si otroci sami želeli žival in da je zdaj nihova obveznost. Kar pa se tiče vodnih želvic. Imela sem dve želvi rdečevratki. Stari sta bili že okrog 10 let, ampak žal sta postali tako gromozanski, da nisem več imela možnosti, da bi jih obdržala. Tavečja želva je bila že večja od velikega plitvega krožnika - potem si lahko predstavljate, kako je bilo imeti dve taki želvi doma v akvariju. Rečeno mi je bilo, da sta tako zrasli, ker sem imela ogrevano vodo, da drugače ne rastejo tako hitro in tudi ne zrastejo tako velike.
_____________________________
V meni živi vitka ženska, ki bi rada prišla na površje. Običajno to kozo lahko utišam samo s piškoti.
|