sneguljčica
|
IZVIRNO SPOROČILO: gita10
meni se oprosti zdi to malo egoistično. Ampak to je itak problem vseh vas edincov, ki nikakor ne morete preboleti, da imajo starši dva otroka in, da morajo devati dvema in se svet ne vrti samo okoli enega.
Jaz imam brata, ki mi pomeni vse na svetu in nikoli nebi dopustila da kdorkoli reče karkoli čez njega in če bi moj mož karkoli rekel čez njega bi se bila sposobna ločit. Gledam pa njegove punce vedno kot bodoče svakinje in se poskušamz njimi razumeti najbolje kolikor se da- saj mi je to pomembno za moj odnos z bratom.
Svojo svakinjo sem sprejela kot sestro, njegovo mamo kot mamo, očeta kot očeta in so zame enakovredni od prvega dne z mojo družino.
Jaz bi bila na tvojem mestu vesela, da si je partner dober s sestro in če boš malo popustila in dovolila, da postanete prijatelje te bodo tudi oni sprejeli.
Mene tudi niso hoteli takoj sprejeti. Nisem bila njihove vere, že prej v zvezi in nihče ni hotel govoriti z mano toda ko so videli kako ljubim svojega moža in, da ljubim vse kar je njegovega ( in definitivno nihče ni bolj njegov kot njegova mama in sestra) so me sprejeli kot hčero in sestro.
Meni pa se zdi egoistično tole, kar si ti napisala. Poskusi se vživeti v kožo nekoga drugega. Vsi na žalost nimajo te sreče, da bi jih partnerjevi sorodniki sprejeli. Eno je, če imaš opravka z normalnimi ljudmi, ki vidijo, da si tudi ti v redu in te sprejmejo. Drugo je, če vedno daješ, pa hočejo še več od tebe. In ko jih enkrat zavrneš, ker pač ne zmoreš, se ti maščujejo na tak način, da so grdi do tebe. Takrat ni prav nič, kar narediš, pa če se še kako trudiš okoli njih. Mama in sestra sta še bolj močni, ker živita skupaj. Enkrat se ti vendarle upre in se odločiš, da ne boš več dajal in boš živel svoje življenje. Ampak ta prehod ni tako lahek, ker nekaj časa še vedno boli, ko vidiš njihovo nesprejemanje in celo ignoriranje otroka. Še bolj boli, če partner ne vidi problema in se obnaša kot da ni nič (jaz mislim, da bi se moral prav on truditi, da poveže svojo družino s starši in da skupaj dosežejo eno ravnovesje v odnosih).
Konec koncev pa je vnuk ravno tako njihov in si zasluži njihovo pozornost, pa če je mama edinka ali ne.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
.Dokler sem njej in njeni mami tj.moji tašči pomagala, bila vedno na razpolago sem bila dobra.Ko pa sem prvič rekla ne, upravičeno, pa sem najslabše kar se je kdaj zgodilo njenem sinu oz. bratu. Njena hčerka je babicina ljubljenka, vedno jo vlači s sabo, da bo najinega sina kdaj med počitnicami popazila ji ne pride na pamet,da bi ga kdaj vzela s sabo na dopust tudi ne, vedno pa vzame drugo vnukinjo. Hčerki pomaga kolikorlahko, sin pa dober samo za sponašanje.....
Vmes se je moj kr precej odtujil predvsem od sestre.Svakinja je drugič rodila in ima majhnega sina, okoli katerega se spet vse vrti kot okoli prve njene hčere. Ne prenesem jo, njen vpadljivi smeh, to ko misli, da vse ve, da je oh in sploh. To njeno arogantno obnašanje. Da bi se kdaj kdo na moj rd spomnu ni šans, jaz moram pa za vse. V glavnem, moj se je zdaj ob rojstvu nečaka spet zbližal z sestro,mene pa to moti. Ker je ne prenesem pa si ne morem pomagat. Njenih otrok ne maram, nje še manj, uh. Za vsak ko slišim, da je bil pri njej ali ko se ji oglasi z mano me boli želodec. Kako naj si pomagam???
. On ima zdaj svojo družino, mene in sineka. Jaz sem tista, ki sem z njim ves čas, sestra pride enkrat na leto, mama pa enkrat na dva meseca po sili.
Ko boš to sama pri sebi uredila, bo zate vse ok. Verjemi. Sem bila tam. Bolijo me samo še razlike, ki jih tašča dela med enimi in drugimi vnuki - pa še to me boli samo zato, ker otroci sami opazijo 
Ful sem vesela da sem v vaši družbi.
