Anonimen
|
sem že napisala zgoraj, kako je bilo pri nas,... pri prvem otročiču. pa je normalno sedel s šestimi meseci (brez opore), s sedmimi meseci je stal (brez opore), z osmimi meseci je ob opori hodil, z devetimi meseci je shodil (brez opore),... ko ga gledam, ne vidim nobenih gibalnih nepravilnosti. tudi na pregledih jih niso opazili. pri nobeni stvari ga nismo silili, vse je želel in storil sam,... z moje strani mogoče le nekaj besedne spodbude in popravkov takrat, ko se je učil stati (sem mu popravljala stopalo, da se ne bi naučil stati na prstih). je imel močno željo in telo, ki mu jo je pomagalo uresničiti. (ko smo mu začeli na vozičku počasi višati v sedenje, se nikakor ni prevalil na levo ali desno stran, smo mu pa podložili nogice, kakor nam je svetovala znanka, ki je s svojim otročkom hodila v razvojno) zdaj, pri drugem, opažam, da so zadeve bistveno drugačne. in tako se tudi sama obnašam drugače. malček se neznansko rad pestuje v položaju lupinice,... dokler se bo želel, ga bom tako nosila naokrog. všeč mu je tudi pogled čez ramo, a ne predolgo, ker je bolj uživač. sem pa ugotovila, da mu ustreza pokončni položaj pred mano, ko je z glavo naslonjen na moje prsi, držim pa ga za ritko (a tudi tako ima položaj lupinice). kravic se mu ne da prav preveč pasit, ga ne silim v to, ker samo leži in jamra... bo že prišel njegov čas, ga pa vsak dan dam na trebušček, da vidim, če se je želja po telovadbi že zbudila,... se mi zdi, da je od otroka do otroka drugače. saj ljudje smo si vendar različni! bi bilo nesmiselno siliti otroka v nekakšen položaj, ki mu pač ne ustreza, če ni posredi kakšna telesna okvara... (takšen ali drugačen položaj)
|