vanilla
|
Sanika, tudi jaz ti lahko kaj povem o strahu pred porodom. Prve mesece, ko sem zanosila me je bilo blaaaazno strah: le kako bom jaz tega otroka spravila ven? Druge mi ni, moralo bo it ven..... Joj, kako me je bilo strah... Potem v drugem trimesečju je strah čudežno izginil oz. se potuhnil, saj je bilo do poroda še daleč... V tretjem trimesečju se je zopet vrnil in sploh proti koncu... Tudi jaz sem bila v 38. tednu in se mi je začelo mešat od strahu. Rok sem imela v začetku maja in sem imela že cel april pokvarjen zaradi tega strahu. Prebrala sem ogromno porodnih zgodb, ogromno forumov, člankov o svoji porodnišnici, revij, šla celo na jogo za nosečnice, da bi se kao bolj sproščala itd. itd... Torej, kaj ti hočem povedati? Strahu se ne boš mogla kar tako znebiti, je pa povsem normalen!! Tudi čudežno ti ne bo izginil, zato ti kaj takega niti ne bom obljubljala. Vsi strahovi okrog zapletov in vsega tega so normalni. VENDAR (!), kako si lahko olajšaš? Najprej odmisli strah, da bodo kaki zapleti... Meni je to uspelo, rekla sem si: ma kakšni zapleti neki, saj ni nikoli veliko zapletov, saj so večinoma vsi porodi povsem normalni in tak bo tudi moj. Strah pred samim potekom poroda, pred bolečino itd., to pa je pač zate neznanka in ne moreš vedeti kako bo. Ker je bilo tudi mene tako strah, ti lahko rečem, da popadki niso nič hudega. Res je, da bolijo, vendar se jih da zelo lepo predihati, kar zelooooo pomaga. Je pa dobro, ker veš, da vsak popadek traja največ 45 sekund in za nekaj časa mine, potem pride drugi. Tam je tudi babica, ki te bo vodila in jo moraš 100% poslušati!! V tistem trenutku se zavedaj, da si v dobrih rokah in da te bodo vodili tako, da bo vse čim hitreje konec! Ko se je pri meni začelo s popadki (ki so trajali že dva dni prej potem pa še celo noč pred porodom in so res bili boleči), sem samo mirno globoko dihala in mi ni bilo hudega. Niti strah me ni bilo več, ker takrat o tem res več ne razmišljaš. Ko smo pa šli v porodno, sem pa razmišljala samo, da bo čim prej konec in da vidim našo malo miško. Nobenega strahu takrat ni več! Ko pa je res vsega konec.... Oooo, to pa so najlepši in najbolj čustveni trenutki kar si jih lahko zamisliš!!! Samo zato bi šla takoj še enkrat tja .
|