Anonimen
|
Dober večer,
nikoli si ne bi mislila, da bom pisala pod tole temo (težave z zanositvijo). Vedno sem bila prepričana, da bom mama in to ne samo enemu, ampak večim otrokom. Pa žal, ni tako.
Z možem se že dalj časa trudiva z zanositvijo in nikakor ne gre. Dala sva skozi tudi nekaj preiskav, ki niso bile najboljše. To pomeni, da bova potrebovala pomoč zdravnikov, da bova lahko imela otroke. Napotili so naju v ambulanto za neplodnost.
Iz meseca v mesec se borim sama s seboj, ko pride M. Vsak mesec je težje. Razlog, da pišem tale post, je tudi v tem, da sem danes v sebi čutila kar neko nervozo, lahko bi se zjokala v trenutku... Res! Spet me je tako prizadelo, ko je prišla. Grozno. Sploh ne vem več, kako naj se spopadam s tem. Po vrhu vsega pa v službi vse govorijo samo o nosečnosti, dojenčkih, otrocih... Sicer se v pogovore vključujem in kadar sem med njimi ne čutim te žalosti, ko pa pridem domov, me pa zadene. Stisnem se k možu in kar jokam.
Nekateri mi pravijo, da ko bom odklopila in najmanj pričakovala, da takrat se bo zgodilo. Govorili so mi že pred kakšnim dopustom, da nazaj bom prišla pa noseča in bla, bla, bla. Za novo leto so mi voščili plodno novo leto ali plusek na testu... Kako naj pozabim in odklopim, ko me pa vsi spominjajo na to, da še nisem noseča????? A naj vsem razložim, zakaj se gre? Ali naj vržem ven kakšno nizko izjavo, da jih bo šokiralo? Nimam pojma!
Prepričana sem, da ima marsikatera izmed vas podobne izkušnje, morda še hujše. Vem, da mi težko poveste pravi odgovor, ali daste kakšen nasvet. Dovolite mi samo, da z vami delim svojo zgodbo in da me vsaj nekdo razume.
Hvala.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
s tem je malenkostno lažje, vendar pridejo hudi trenutki večkrat. Želim ti, da čimprej in na čimlažji način zagledaš 
. Srečno!!!
. 
in kaj pomeni vsakomesečno razočaranje. Pridi, tam smo same 
! 
, me zvije od bolecine in zalosti. Moje prijateljice so ze vse nosece, samo jst sm tista izjema. Vem kako ti je!!! Najhujse mi je, ko mi kaka od kolegic rece, naj se samo sprostim, pa da bo...lahko njim govort, ki jim je uspelo v prvo!!!Jst sem bla tudi sproscena prvih nekaj mesecev, ko pa gre leto mimo in se vedno nic....je pa tesko biti sproscen in ne misliti na to. Jst vsakic upam, da tokrat pa bo.Potem sledi rdece razocaranje, jok, zalost in obup, nato to sprejmes in gres spet v nove boje. Hudo mi je tudi, ko mi kdo rece, da kaj cakam, da sej sem porocena, pa da mam hiso in dobro delo....matr bi jih nekam poslala, nevem kako je folk lahko tako neumen, da ne razume. 
! Včasim me ma, da bi od bolečine zakričala in povedala resnico, vendar se potem rajši na tihem 
in grem naprej! 
