ronja
|
Hehe, prvič je bilo tako, da nisem vedela, da je bilo . No, nisem bila ziher, ker je šlo vse tako zelo spontano in postopoma, da ne vem, kdaj sva res prebila tisti zid, malo se mi zdi, ampak ziher pa nisem. Vem, kje je bilo, na ljubljanskem gradu, hehe, v gozdu. Načrtovala jaz nisem nič, mogoče je on kaj, ne vem . Mislim, da je šlo vse tako postopno, da ni nihče načrtoval nobenega datuma, pač enkrat se je zgodilo malo dlje. Bolelo ni nič, hodila sva že dolgo, kako leto, se mi zdi, stara sem bila pa mislim da konec 17 ali pa ravno 18, nekje tam je moralo bit, ne vem datuma, ampak je bilo takrat enkrat . Pri naslednjem fantu, hehe, se je načakal, da sva sploh začela, tak da ne vem, od kdaj se sploh šteje kot zmenek - veliko sva se dobivala že prej, ampak kot prijatelja... Potem ko sva hodila, pa je trajalo še kaka 2-3 mesece, da sva prešla na "resnejše zadeve". Pri mojem zadnjem fantu pa sva spet bila prijatelja prej in je spet težko postavit mejo, kdaj sva začela z zmenki. Ampak potem, ko sva kao hodila, je tokrat trajalo samo kak mesec , vsakič manj, hehe . Nikoli nisem razmišljala ali planirala o tem, kdaj bo - ko sem bila pripravljena, je pač bilo, fantov tak ni treba prosit . Mogoče mi zato nikoli ni bilo žal... Nikoli se nisem s tem pogovarjala s fanti, pač sem jih ustavila tam, kjer mi je bilo dovolj ali pa pač pustila, da grejo dalje, če mi je bilo tako ok. Mogoče bi se morala, ampak v bistvu mi je bilo tako čisto všeč.
|