ribica.
|
tudi jaz svojega poroda ne bom pozabila...
Termin sem imela 11.9.2003. Popadke sem zacutila sredi noci, že en teden cez rok. Bili so na 5 min, vendar blagi. Moj dragi me je peljal v bolnico, kjer so me zadržali čez noč, odprta sem bila komaj cm. Cel naslednji dan sem zasopla čakala, čeprav sem se zelo počasi odpirala.Zvečer so mi napravili pregled plodovnice in videli da je zelena. Šla sem takoj v porodno, točno ob 20:00. Predrli so mi mehur in dali umetne. kmalu se je bolečina začela stopnjevati. Njabolj grozno je bilo poslušati eno iz sosednje sobe ki se je živalsko drla. Ob 22:00 se mi je pridružil moj dragi. Babica mi je dala kekse, ker sem bila ful lačna. Kmalu mi ni bilo več do njih,ker me je preveč bolelo. Zadrževati tiščanje je bilo res neprijetno. Še vedno nisem bila dovolj odprta. Ura je bila že polnoč, glavica se je že videla,jaz pa še vedno nisem bila 10 cm odprta.Bila sem že kr malo utrujena.Vleklo se je in vleklo......meni se je že malo bledlo. potem so se popadki ustavili, jaz pa končno odprta 10 cm. Ura je bila nekje 1:30. Sama sebe sem zalotila, da sem zaspala vmes od utrujenosti, ker ni bilo popadkov. Z mojim dragim sva bila zmedena, prestrašena.....na obrazu babice pa vprašanje "kaj naj naredim". Spet je pospešila umetne, da me še bolj zvijalo, če me je sploh laho še bolj. Verjetno sem se drla še bolj kot tista druga prej, a se zdaj ne spomnim več. vsake toliko je babica prišla preverjat in smo tiščali.....vedno zaman.dete je imelo glavico tako nizko da si ves čas videl a ni mogla naprej. Mislim da smo kake 3 ali 4 krat tiščali zaman. Tretjega potiska od utrujenosti ponavadi tako nisem zmogla več. Banica se mi je z vso silo naslanjala na trebuh. Celo počepnila je čez mene, na mizi, pa ni mogla pomagati, dete se ni premaknilo. Potem je prišel zdravnik delat pregled, da je z otrokom še vse ok. Nato je odšel, mi pa....nič.....bomo pa še malo dali popadkov. In me je spet zvijalo, kot bi bla na elektro šoku, taki krči. Potem se je hvala bogu dete la malo pomaknilo navzdol. Babica je potipala, stekla do vrat, jih odprla in se zadrla "rodili bomo!" V sobo se je vsulo polno babic, sester in zdravnikov. Mani se zdelo kot da dogajanje spremljam izven svojega telesa. Bila sem tako izmučena da nisem točno vedela kaj je res in kaj ne(drugi dan sem pri mojem preverjala svoj spomin). Bil je čas za tiščanje, pred mano pa vsaj 12 parov oči, ki so me gledale, češ "daj no". Kmalu so videli da tretjič ne morem več potisniti. Skoraj vsi pari rok so se uprli na moj trebuh, dve babici pa sta se stegnili ujeti otrokovo glavo, da ne bi spet kje obtičala. Imela sem dejansko občutek, da sta se tako zagnali, kot da ne bo več te prilike. Ven je pokukala glavica z ovito popkovino okrog vratu. Seveda so me prav pošreno prerezali, a mi ni bilo mar, samo da so že dobili to dete ven. Ob 5:33 se je rodila deklica Vita, težka 3600g in 52 cm.
To ni bil čas za fotke ali za rezanje popkovine. Vse potekalo hitro, morali so jo takoj peljati na opazovanje, ker je bila voda res precej umazana od naše pokakanke. Samo malo sem jo popestovala. Bila sem tako srečna, da je bila ta agonija končno za mano.
Kaj naj še rečem, svojega poroda si nisem predstavljala tako.
|
Natisni
