|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: [1]
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   Nepotrpežljivost
8.8.2008 21:27:22   
picola1
Ojla!

Vedno sem bila bolj nepotrpežljive sorte (kolerik pa to), ok...ne da se zdej za vsako stvar razburjam...Sam ugotavljam, da me nekatere stvari hitro vržejo iz tira, ampak se tudi hitro pomirim. To me nekako ni pretirano motilo (razen v službi kdaj pa kdaj), dokler nisem postala mama.
Zdej pa ugotavljam, da me nekatere stvari, ki jih pač ne morem spremenit, vržejo iz tira in potem znam tut mal bolj grobo prijet svojo hčerko al pa bit nestrpna in tut mal povzdignit glas (stara je 10 mes.) al pa kej podobnega...Vrže me iz tira njen jok, za katerega se mi zdi, da se dere za brez veze (samo to se zgleda samo men zdi, ona ima najbrž svoj razlog), še bolj pa me vrže iz tira, ko jo skušam pomirit al pa ji preusmerit pozornost pa se začne dret še bolj (ima glas močan, da mi grejo kr kocine pokonc, ko začne orng tulit in kričat). Pa me vrže velikokrat iz tira, če noče spat podnevi al pa če se zbudi ponoči in nikakor nazaj zaspat...(ok, zadnje čase tole malo manj, ker si skos govorim, da nč ne pomaga, če se razburjam...vedno ne uspe, še posebej takrat, ko sem ful utrujena).Pa še kaj bi se našlo...
Nisem si všeč takšna...Sej delam na tem pa vse, sam velikokrat mi še vedno ne uspe ohranit mirnih živcev. Pa si rečem, kaj šele bo, ko bo prišla v tisto obdobje trme...
Mal sem razmišljala in sem ugotovila, da je moja mama tud bolj nepotrpežljive sorte in najbrž sem od nje pobrala del tega...

V bistvu me zanima, kaj ve naredite v takšnih primerih. In koliko se imate za potrpežljive. A obstajajo kake 'vaje' za treniranje potrpežljivosti? Al pride pač to z leti in z izkušnjami?

Sama sem ugotovila pri sebi, da sem bolj umirjena, kadar imam dovolj časa zase in bolj nepotrpežljiva, ko imam pms. Ali če se kaj na hitro spričkam z možem.

Kakšen nasvet, izkušnja?

Hvala.user posted image
Neposredna povezava do sporočila: 1
   RE: Nepotrpežljivost
8.8.2008 21:41:16   
timoteja
Sama sem bila pri prvem otroku veliko bolj sitkasta, me je vrglo iz tira, če se je ponoči velik zbujala, pa če je bila zjutraj že ob 5.oo pokonci, pa če čez dan ni spala, in vse od tod naprej se je vleklo kot jara kača, včasih mi je bilo vse skupaj v veliko breme. Hvalabogu imam pijateljico, ki jo imam res rada, in mi je velikokrat za vzgled, ker je hladna kot špricer in ob gori obveznosti, malih otrocih in vseh ostalih stvareh vse naredi tako skulirano, da jo lahko samo občodujem. In od nje sem se sama naučila potrpežljivosti, da takrat, ko gre vse narobe, globoko vzdihnem, zajamem zrak in samo sebe pomirim. In tako lahko rečem dandanes, da sem skoraj vsak dan polna energije, sedaj imamo še drugo punčko, in tudi na njej se pozna, da sem sama drugačnega počutja. Je pravi sonček, nezahteven otrok, pa tudi zelo malo stvari me spravi iz tira. TUdi ona se včasih zbudi ob 5. zjutraj, pa me to več ne razjezi, stvar pač vzamem takšno kot je, mirno vstanem, si naredim kapučino, urihtam ta malo, se cartlama, dokler ta velika in možek ne vstaneta, pa je. Mislim, da ti bo najbolj pomagalo, da boš sama sebe naučila, kako reagirati manj burno, ker ti vse to jemlje energijo, in se izčrpavaš. Pa srečno.

(odgovor članu picola1)
Neposredna povezava do sporočila: 2
   RE: Nepotrpežljivost
8.8.2008 21:56:44   
papica2
V bistvu me zanima, kaj ve naredite v takšnih primerih. In koliko se imate za potrpežljive. A obstajajo kake 'vaje' za treniranje potrpežljivosti? Al pride pač to z leti in z izkušnjami?

Ko se zavem, da bom izbruhnila, se najprej ustavim, nekajkrat globoko zadiham in poskušam čimmirneje obvladati situacijo. Sta tamala dva takoj bolj obvladljiva (in mož tudi user posted image ). Kadar se preveč spozabim pa imam potem doma samo še večji hudič.

(odgovor članu timoteja)
Neposredna povezava do sporočila: 3
   RE: Nepotrpežljivost
9.8.2008 7:23:00   
Anonimen
ŽIvjo.

Tudi sama sem zelo podobna tebi-oziroma sem bila. Nekako do prvega leta starosti mojega sina sem imela težave z razdražljivosti. Zbujali smo se na dve uri-hrabnjenje, nato sem težko zaspala. Zaradi pomanjkanja spanja je šlo vse navzdol. Tudi čez dan sem bila nepotrpežljiva. Vse me je spravilo ob živce. NAto sem imela vsega dovolj in sem se odličila spremeniti. Najprej smo ukinili nočno hranjenje-bilo je težko, ampak sva uspela. Ker je imel sin dokaj stalno uro ustajanja, sem se odločila ustati eno uro prej. Se v miru umiti, spiti kavo in pozajtrkovati. In veš pomagalo mi je. Se seveda zgodi, da me še kdaj preseneti.

veliko moraš delati na sebi, mogoče prebrati kakšno knjigo (življenje je samo tvoje) in veliko dihati, hoditi na sprehode. Otroci so majhni, veliko jokajo, saj drugače ne znajo povedati.

verjemi, da boš uspešna.

(odgovor članu papica2)
  Neposredna povezava do sporočila: 4
   RE: Nepotrpežljivost
9.8.2008 12:34:20   
Naja30
Mislim, da je vse težje, ko te spremlja nek dejavnik kot je npr. neprespanost ali v mojem primeru je bila to nosečnost, ko je bila hčerka stara 1 leto in več. Takrat sem bila zelo razdražljiva, nepotrpežljiva, hitro sem vzkipela, pa sem se probala zadrževat. Ampak včasih ni šlo. Zelo mi je bilo težko, ker je bila tako aktivna, saj je ravno shodila in je bilo treba povsod peš, jaz pa z velikim trebuhom. Kasneje, ko sem rodila, sem se spet "vrnila" v staro sebe in imam malo več potrpljenja.

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 5
   RE: Nepotrpežljivost
9.8.2008 14:16:39   
sanasan
ko sem začela spoznavat, da sem v marsikateri stvari začela po rojstvu hčerke postajat živčna (kot moja mama) zaradi preutrujenosti in osamljenosti (oba otroka sta bila 24 ur popolnoma na meni)...sem se vzela v roke in ko sem bila najbolj napeta sem se praktično ne glede na situacijo vrgla na posteljo s knjigo ali revijo v rokah in vsaj za 10 min malo izklopila, ali pa se sesedla na stol z nogami na mizi in zaprosila tastarejšega, če mi skuha kavouser posted image hkrati sva pa malo poklepetala, pa tamala mi je tudi vsa začudena pogosto zlezla v naročje...včasih se je pa tudi v kakšnem kotu drla iz užaljenosti, ker nisem takoj pridirkala na njeno povelje...
in ne boš verjela....začeli so se dogajat čudeži....malo so me začudeni gledali, nato pa hočeš nočeš sprejeli, da mami tudi ni vedno na 'dohvat ruke'...in da včasih sedi s kavo in knjigo ali telefonom v roki sredi kuhinje razmetane kuhinje!
sedaj si pomagam tudi, da poooooooočasi in sede spijem pol litra vode ali pa grem za 10 min na eliptično kolo

(odgovor članu Naja30)
Neposredna povezava do sporočila: 6
   RE: Nepotrpežljivost
9.8.2008 14:20:06   
sanasan
aja, pri meni so se že kar navadili na te moje občasne rituale in sedaj če res kaj rabijo pridejo skoraj po prstih do mene in začnejo stavek s 'prosim, ali....' user posted image

(odgovor članu sanasan)
Neposredna povezava do sporočila: 7
   RE: Nepotrpežljivost
9.8.2008 18:33:36   
TiaSara
Dobila si že par odličnih odgovorov, za tega mojega pa niti ne vem, če ti bo prišel kaj prav, ampak pri meni je delovalo (le da se ne štejem med najbolj kolerične, le sem in tja kaj udari ven) - jaz sem takrat, ko je bil mali najbolj tečen in posledično jaz na koncu z živci, najprej pomislila na to, kako zelo ga imam rada. In od tam dalje se je situacija kar sama uredila. Ker se nisem odzvala na njegovo tečnobo ampak na mojega zlatega fantka, ki je potem kaj kmalu to postal. In če je jokal, sem ga stisnila k sebi z mislijo, da je on moj zaklad in zelo hitro se je pomiril. In ko me je zbudil sredi noči že ta n-tič, sem (ko je zavest začela delovati user posted image ) poskusila odriniti misli na to, da bi spala ampak sem raje pomislila, kako sem srečna, da ga imam... A se sliši zelo pocukranouser posted image user posted image user posted image ? Saj priznam, da čisto vedno pa to ne gre - ko si čisto preveč izčrpan, naprimer. Takrat pa mislim, da res ni druge, kot da si vzameš čas zase. Pa srečno!

(odgovor članu sanasan)
Neposredna povezava do sporočila: 8
   RE: Nepotrpežljivost
9.8.2008 19:23:41   
nanč

Vedno sem bila bolj nepotrpežljive sorte (kolerik pa to), ok...ne da se zdej za vsako stvar razburjam...Sam ugotavljam, da me nekatere stvari hitro vržejo iz tira, ampak
Točno taka sem jaz,verjetno še hujšauser posted image razlika je edino ta,da sem bila že pred otroci takauser posted image .Ne znam si pomagat,razmišljam o tem in si rečem da se bom spremenila,ko pa pride tako daleč pa živci popustijo...Tako rada bi bila kot mojuser posted image ,flegma,tako se lepo razumejo...in to me boli,ker jaz se samo derem,včasih tud za brezveze.Sem že razmišljala,da bi si omislila kak persen ali kaj podobnega.No sej nisem zdaj zarad otrok taka,mam naporno službo pa stare rane iz otroštva,zato sem rahlih živcevuser posted image Pa tako jih imam rada in pol me vedno vest peče,ko se spomnim nazaj kako sem odreagiralauser posted image

_____________________________

kaj vse me dandanes čudi...

(odgovor članu picola1)
Neposredna povezava do sporočila: 9
   RE: Nepotrpežljivost
9.8.2008 20:11:44   
kaya2007
tudi jaz sem nepotrpežljiva, hitro me kaj spravi ob živce, zadnje čase me nejbolj razjezi, če se tamala med vožnjo v vatu začne brez veze dret (ker se ji pač ne ljubi več pri miru sedet). si sploh ne predstavljam kaj bi naredila, če bi bila z njo na kakšni daljši vožnji user posted image
vglavnem, zdaj pri 15 mesecih je že malo lažje, ker se otroka lažje zamoti, pa tudi lažje mu kaj dopoveš. in kadar se mi zdi da bom izbruhnila, se pač nekako zadržim, ker vem da mi bo potem žal. v določenih primerih pa, vsaj pri nas, tudi malo višji ton pomaga user posted image  kaj pa vem, recepta nimam...sem bila pa med nosečnostjo popolno nasproje temu, poosebljena umirjenost. je možno da imajo tudi hormoni kaj zraven?

(odgovor članu nanč)
Neposredna povezava do sporočila: 10
   RE: Nepotrpežljivost
9.8.2008 21:25:20   
picola1
Ojla!

Punce, hvala za odgovore. Je 'fajn' prebrat, da ima še kaka druga te težave (sej ne, da vam privoščim, ampak samo tako grozno se ne počutim več...)
Se bom poskušala malo več sproščat, da bom notranje bolj umirjena. Pa večkrat si moram povedat, da če situacije ne morem spremenit, je velik bolje, da jo sprejmem, kot pa da se razburjam.
Nanč...moj mož je tut ful potrpežljiv! Z njo in z mano (zanimivo, v prometu je pa ful bolj nepotrpežljiv kot jaz...se mi zdi, da me tukaj pa skor nič ne vrže s tira...) Velikokrat si želim, da bi bila takšna, kot je on. Ga bom bolj opazovala, kako on reagira, če je pri njemu sitna...
TiaSara, bom poskušala si tut jaz to takrat povedat...(čeprav mislim, da bo kar težko, ampak se bom potrudla) Ker vidim tudi jaz, če kdaj uspem tako mirno odreagirat in jo stisnit k sebi, da se kar hitro umiri. Najbrž, ker sem tut jaz notranje mirna. (no, to pa ne pali takrat, ko je lačna...(takrat ne pali nič, ampak se samo dere in dere...)
Sanasan...hm...a misliš, da pri 10 mesečniku tudi pali, če se sredi kaosa usedeš dol in se malo izklopiš? Sicer bom probala, sam koliko jaz poznam mojo tamalo, se ona začne še bolj dret in težit, če jo ne šmirglam...(izgleda, da je tut ona kolerik...user posted image user posted image )

Hvala še enkrat pa uživajte na dopustu, katera še ni bila.

(odgovor članu kaya2007)
Neposredna povezava do sporočila: 11
   RE: Nepotrpežljivost
10.8.2008 20:48:44   
tanjusi
kako pa naj moža spreobrnem da ne bo tako nepotrpežljiv, saj je zlat pa to  ampak ko je nervozen ga pa ni prijetno gledat ,pa ni nasilen al pa kaj ,nekako sem se ga naučila sprejemati ,sam rada bi mu pomagala da bi se sprostil in ne bi bil včasih tako nervozen.

(odgovor članu picola1)
Neposredna povezava do sporočila: 12
   RE: Nepotrpežljivost
10.8.2008 21:34:05   
Gina
Meni se ne zdi problem v tvoji koleričnosti, ker koleričnost je značaj, je gensko določena, ne moreš je na silo spremeniti, niti ni sama po sebi problematična, ker vsak karakter ima svoje pluse in minuse, in vsak karakter je na nek način nasilen, če še tolk nočemo tega videt pri kakšnih drugih karakterjih, ampak je tvoj bistveni problem v tem, da se počutiš krivo za to, da si kar si.
Sama sem kolerik po karakterju, moja mati je bila mirna toliko, kot je človek sploh lahko miren in prijazen in potrpežljiv, tudi moj oče ni kolerične narave, zato sem imela strahotne občutke krivde, ko sama nisem mogla reagirat na enak način kot je reagirala moja mami na enake težave pri vzgoji in otrocih. Kljub temu,da sem mislila, da nikdar v življenju do njih ne bom nasilna na noben možen način, pa da me bo sama potrpežljivost, je v življenju pač drugače, ko se srečaš v praksi z mnogimi rečmi, ki so prehude za prenašat za zgolj poosebljeno prijaznost. NO ravno zato tudi hudi občutki krivde. Dokler mi ni moja mami rekla, naj neham s temi neumnostmi, da sem krasna mama in da ne morem biti papagaj, pa taka kot ona, da je moja dolžnost, da sem jaz jaz, da sem taka, kot mi moja narava veleva, ne pa taka, kot je ona. Da to ni nič zanič, ampak čisto ok in fajn.
PO moje je imela prav. Dokler se človek zaveda, da ni vedno popoln, pa dokler se trudi, da je najboljši, kar more, zagotovo ne more delati kakšne ekstra škode otroku. 
Nehaj se obtoževat, zihr si fajn mamica. user posted image  

(odgovor članu picola1)
Neposredna povezava do sporočila: 13
   RE: Nepotrpežljivost
11.8.2008 10:52:06   
Anonimen
Picola, se bom kar pod Gino podpisala. Pa zraven dodala še, da si veliko preveč samokritična user posted image , to pišem v navezavi z uno najino temo user posted image .
Jaz sem skoraj neskončno potrpežljiv človek, res me je težko spraviti iz tira, ampak naša bejba pa me, večkrat. Ko se dere in cvili brez razloga, npr. Ali ko rabi eno uro, da se spraviva od doma, ker bi vmes naredila še tisoč in eno stvar. In sem se sekirala, kakšno škodo delam naši bejbi (ki pa je zelo nežna, občutljiva duša), če se občasno zderem. Ali če ji konstantno težim, da naj se gre igrat, ker moram zdaj nekaj nujno narediti za službo (to pomeni res nujno), da ne more biti vedno prva. Dokler mi ni kapnilo, da je to edino normalno. Vsi imamo dobre in slabe lastnosti in te so različne v različnih trenutkih različne. Ista osebnostna karakteristika je včasih fajn, včasih ne.
In zato ni čisto nič narobe, če si kolerik ali kateri koli drug karakterni tip. Tega se ne da spremeniti, to je prirojeno, mogoče samo da z leti del značaja zaradi izkušenj zmehča, a glavnina je še vedno tu. Lahko pa spremeniš perspektivo, s katero gledaš na svoj značaj. Lahko ga začneš sprejemat in iz njega potegneš pluse. Kaj je slabše: da takoj eksplodiraš in daš jezo iz sebe ter se hitro pomiriš ali da jezo tiščiš v sebi, ta se kopiči, sikaš okoli sebe in širiš nezadovoljstvo? Ni enega, ki bi bil boljši od drugega. Pač, taki smo. In lahko svoj karakter obrneš tudi v plus, ga uporabiš vzgojno. Npr. pokažeš otroku, da ni nič narobe, če se razjeziš in poveš, kar ti leži na duši. Da je lepo, če se opravičiš, če se jeziš neutemeljeno. Lahko tudi testiraš svojo potrpežljivost ali si postaviš drugačen vrednostni sistem, npr. da ni nič narobe, če majhen otrok malo packa s hrano, ker se šele uči jesti. pri dveh letih pa se lepo obnašanje že pričakuje. In pomisliš, kaj hočeš na dolgi rok otorka naučiti, kaj je za njega resnično pomembno. In kaj je resnično pomembno zate. To, da se delaš mirna ali da si, kar si.
Pa fajn, si veš, ne se tako kregat nad sabo user posted image .


(odgovor članu Gina)
  Neposredna povezava do sporočila: 14
   RE: Nepotrpežljivost
12.8.2008 16:54:09   
frutka_
Jaz tudi Ankica. Potrpežljiva do amena. Ne vem kam me to vodi. Poleg vsega sem še totalno nekonfliktna in raje stisnem zobe kot naredim štalo. Pa bi jo mogla. Večkrat. In v kritičnih momentih malemu samo rečem kako srečo ima, da ima take starše.user posted image  Razkurim se ampak imam poleg slabo vest. Joj!!!

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 15
   RE: Nepotrpežljivost
13.8.2008 8:44:25   
Balerina
No še en kolerik. Jaz sem se navadila na to da ni nikoli tako hudi kot mi najpej zgleda.
Sam pri sebi sem si določla prioritete da najprej so otroci in potem vsi ostali. In če to pomeni da se moj mož zjutraj zbudi on 6h in smo v postelji polik njega še trije namesto samo jaz pa naj bo saj me ne bo vrag vzel če se tamaledva zbudita ob 5h ali še prej in jih namesto da smo vsi živčni pustim jokat v njini postelji vzamem v najino.

Če mora tašča ali pa kdo drug s kosilom počakati 15 min ker se je tamala spomnila, ko smo že vsi napravleni, da bo šla pa ona lulat, pa čeprav vem da ne bo lulala, pa naj gre lulat, bo pa kosilo mal bol mrzlo ali pa zrezki bol suhi pa kaj za to ne bo konc sveta. Če se bom pa kregala bomo pa slabe volje mi štirje n tudi ostali na kosilu.

Pa če stanovanje ni tip topi pa sej nam ga ne bo nihče drug spucal ča pa kdo hoče gremo pa mi z veseljem na sprehod, ša kakšno mrzl pjačo mu pustimo.

Ja jaz sem se tud ob prvi hčeri mal umirila pa mož mi je pri tem tud pomagli kar me je vedno opomnil da sem nervozna, ja včasih se sam niti na zavedaš.

Ko pa ser ne gre drugače se pa za par minut umaknem, le to pazim da tamaledva nista sama oziroma sta tako zavarovana da se nebi med mojim ohlajanjem poškodovala.

(odgovor članu frutka_)
Neposredna povezava do sporočila: 16
   RE: Nepotrpežljivost
13.8.2008 8:49:37   
Balerina
še bolj pa me vrže iz tira, ko jo skušam pomirit al pa ji preusmerit pozornost pa se začne dret še bolj (ima glas močan, da mi grejo kr kocine pokonc, ko začne orng tulit in kričat).


No pri tem ti pa svetujem da jo pustiš malo pri miru le z umirjenim glasom ji povej da si tam zanjo in da ko se bo pomirila ča kaj potrebuje naj ti pove, oziroma pokaže. Pri nas se je izkazalo da to deluje, mislim da včasih potrebuje nekaj minut zase pa ne zna povedat drugače. No ja moja tamala je po taj plati meni podobna, ja bol jeznorita in trmasta, ampak kaj čem saj nekaj ma  po men.


(odgovor članu picola1)
Neposredna povezava do sporočila: 17
   RE: Nepotrpežljivost
21.8.2008 15:55:37   
ninocka
Imas dve moznosti - al se razpi... al pa ne. Odlocis se pa sama, katero izberes. 

_____________________________

Never argue with an idiot. They drag you down to their level and beat you with experiences.

(odgovor članu Balerina)
Neposredna povezava do sporočila: 18
   RE: Nepotrpežljivost
25.8.2008 21:42:02   
picola1
Ojla!

Hvala vam za odgovore...(sem mogla malo razmislit, zato odgovarjam tako pozno...)
Hm...ja...Se strinjam s tem, da sem pač kolerik po karakterju in da je to gensko pogojeno in da verjetno ne bom nikoli v življenju kej preveč umirjena in potrpežljiva. Vse to je res, verjamem pa tut to, da se pač lahko kolikor toliko naučim kontrolirat se. Z vajo se da vse, jaz pravim. In spoznavanjem samega sebe (kaj me vrže iz tira, kaj me umiri v tistem trenutku ali na splošno, kaj me še bolj razburi itd.)
Gina, imaš prav, da imam občutke krivde, če se razkurim...Ampak čedalje manj, to je res. Se pač učim in si dopovedujem, da pač popolnan isem in ne bom in da včasih je treba tut **** in s tem narediš več koristi kot škode. Učim se sprejemat svojo jezo, ugotovila sem namreč, da je blo to v naši družini ful tabu tema, vsakič ko sem se razjezila, me je oče miril in mi s svojim vedenjem dajal vedet, da jeza ni zaželjena in da je to grdo, če se človek jezi...(btw, to še zdej velikokrat slišim od koga čist tko mimogrede v vsakdanjem življenju-še posebej mi pade v oči, če se hčerka kaj razburja in potem nekdo reče zraven nje: Ne se jezit al pa Jezit se ni lepo ali pa celo v tem smislu Punčka si pa se tako jeziš...kr neki v glavnem...)
Ankica, hvala tudi tebi, fajn si mi napisala...Vse se strinjam s tabo, veš...samo z eno stvarjo ne. Napisala si kaj je boljše:ali da se takoj razjeziš ali da tiščiš v sebi? Po moje ne eno ne drugo ni ok. S tem, ko (pre) hitro eksplodiraš in ko v bistvu sploh eksplodiraš večkrat za prazen nič, velikokrat prizadaneš ljudi okrog sebe. Če pa tiščiš v sebi pa si boš nakopal samo bolezni in s tem pač prizadaneš sebe...no, tudi druge, če si zaradi tega skos nekej siten in nergav. Moj cilj je, da bi se malo bolj umirila kot sedaj, da bi znala več stvari povedat bolj umirjeno in kultivirano in da bi znala povedat, da me nekaj jezi (ne pa da se zderem). Ker to zadnje sem ugotovila, da mi ful pomaga, če rečem. Npr.:ej, tole me začenja jezit in potem se lažje pogovarjam naprej. Jaz pa včasih čakam in čakam, potem pa eksplodiram...velikokrat pa eksplodiram kar takoj, se sploh ne zavedam...Šele potem, ko je nevihta za mano in ko vidim enih pet čist osuplih obrazov okrog mene, potem mi kapne, da to ni blo ok...user posted image
Hvala, balerina tudi tebi...Sem ugotovila, da bom mogla tut mal kriterije spustit. Zase namreč menim, da sem dokaj zahtevna v nekaterih stvareh...Kolerik pač, hehe...
Ninočka...ja, v bistvu je to res. Vedno je naša odločitev tista. Za vse se odločimo (Glasser pa to, če veš o čem govorim...) sami. Ni sicer nujno, da je ta odločitev zavestna, lahko je tut čist podzavestna...sam odločitev je pa vseeno...Po moje je tukej največji problem ta, da je treba te naše nezavedne odločitve ozavestit. Šele potem se lahko odločiš drugače...Kaj meniš?

Hvala vam vsem še enkrat za vaša razmišljanja...user posted image

(odgovor članu ninocka)
Neposredna povezava do sporočila: 19
   RE: Nepotrpežljivost
26.8.2008 13:45:15   
Anonimen
IZVIRNO SPOROČILO: picola1

btw, to še zdej velikokrat slišim od koga čist tko mimogrede v vsakdanjem življenju-še posebej mi pade v oči, če se hčerka kaj razburja in potem nekdo reče zraven nje: Ne se jezit al pa Jezit se ni lepo ali pa celo v tem smislu Punčka si pa se tako jeziš...kr neki v glavnem...)



Ja, to je pa pogosto slišat, punčke se ne smejo jeziti, pa morajo biti prijazne, ne smejo razgrajat,... zakaj že? A ni boljše, da je vsak to, kar je, starši in okolica pa njegova čustva usmerjajo tako, da jih zna normalno izražat? Ne pa da, da se že v osnovi človeku jemlje pravico do nekega čustva. Potem niti nimaš možnosti svoja čustva spoznati, kaj šele pridobiti spretnosti, kako se z njimi spopasti in jih izraziti.


Ankica, hvala tudi tebi, fajn si mi napisala...Vse se strinjam s tabo, veš...samo z eno stvarjo ne. Napisala si kaj je boljše:ali da se takoj razjeziš ali da tiščiš v sebi? Po moje ne eno ne drugo ni ok. S tem, ko (pre) hitro eksplodiraš in ko v bistvu sploh eksplodiraš večkrat za prazen nič, velikokrat prizadaneš ljudi okrog sebe. Če pa tiščiš v sebi pa si boš nakopal samo bolezni in s tem pač prizadaneš sebe...no, tudi druge, če si zaradi tega skos nekej siten in nergav.


Ja, saj to sem mislila, ni čustva, ki bi imel samo pozitivne ali samo negativne strani. Mogoče, če si bolj eksplozivna, niti ne zaznaš negativnega, ki izhaja iz stalnega najedanja, zajedljivosti, cinizma. Pri nas se nobeden ni jezil, se je pa stalno tiščalo jezo v sebi in seveda to pride nekje ven, kot sikanje ipd. In če imaš to na tapeti vsak dan, leta in leta, potem ne moreš biti sproščen in tudi okolica dobro čuti to nejevoljo, zamere se kopičijo,.... Prizadet si tako ali tako. Mene osebno veliko bolj moti ta opisani način izražanja kot pa kakšen jezni izbruh. Tudi če imaš opravka s kolerikom, ko se enkrat iztuli, se lahko z njim (vsaj z večino) zelo lepo pogovoriš. S tistim, ki pa tišči čustva v sebi, kuha zamero,... se tega ne moreš, ker ima doolgo časa pred seboj samo sebe in svojo prizadetost. Vse ima svoje pluse in minuse.
Moj dragi je kolerik, čeprav v zadnjih letih zelo umirjen, in mi je super, ker takoj pove, kaj ga moti, zakaj je jezen, brez dlake na jeziku - ker vendarle omogoča tudi pozitivne stvari, npr. takoj vem, kje je problem in ga lahko tudi rešiva. Če tiščiš v sebi, se stvari samo kopičijo do neobvladljive mere....

Hočem reči, da kar je za tebe slab odziv, ni nujno tudi za mene ali druge, vsak sprejema po svoje, glede na izkušnje.

Se mi zdi fajn, da se človek sprejme tak, kot je, ker potem veš, kaj želiš na sebi spremeniti in kaj je fajn, zaveš se, kaj v neki situaciji deluje in kaj ne. In lahko začneš svoja čustva izražat tako, da so družbeno sprejemljiva, da povzročaš čim manj čustvenega bremena sebi in okloici in istočasno poveš, kar ti leži na duši.

Pa saj ti gre super, sem prepričana.

< Sporočilo je popravil Ankica -- 26.8.2008 13:47:32 >

(odgovor članu picola1)
  Neposredna povezava do sporočila: 20
Stran:   [1]
Stran: [1]
Pojdi na:





Zdrava črevesna mikrobiota
Črevesje in pljuča medsebojno delujeta dvosmerno prek črevesne mikrobiote, njenih presnovnih produktov in imunskega sist...
Heroji furajo v pižamah
8. sezona prinaša osredotočenost na odnose, zaupanje in odgovornost. S Krisom Guštinom in Guštijem odpirajo tematiko odn...




Jaslice ali varuška
пеперутка16

Bi otroka raje vpisali v vrtec ali najeli varuško?