nejcko
|
Pri nas so se stvari s spanjem začele urejat, ko je šel mali v vrtec. Tam so ga navadili, da je zaspal sam, ker smo ga mi drugače uspavali na rokah (do 11 meseca, bogi moj križ!!!) Potm se je navadil tako, da je šel nekdo z njim spat, dokler ni zaspal. To prakticiramo še danes :(. V glavnem, ko se je mali zbudil in videl, da ni nikogar zraven je bil jok. Ker je že od enega leta spal v veliki postelji, je včasih prišel sam k nama v spalnico. Včasih je takoj zaspal nazaj, včasih je bilo pa kr neki, se je pogovarjal, vstajal, pel... skratka, ta obdobja so potem bila čedalje krajša, večinoma je takoj, ko je koga začutil ob sebi, zaspal nazaj. V bistvu točno ne vem, kdaj je čisto prenehal z raznimi fintami ponoči. No, zdaj je star 3 leta in še vedno OBVEZNO vsako noč pribremza k nama v posteljo. Čeprav je zdaj kar drenj, ker imamo še 7 mes staro pupo, ampak vsaj spimo. Mi je vseeno, če spi pri nama, samo, da spimo. Mi je povsem vseeno, če bom mogla še eno zakonsko kupit, da bomo vsi skupaj spali (kot na skupnih ležiščih pri tabornikih), samo da spimo. Ne, zdaj je res ok, mali tudi če se zbudi, zaspi takoj nazaj. Hvala bogu, res mine, čeprav jaz tega nisem verjela. In hvala bogu, da se je izkazalo za živo resnico, da je drugi otrok povsem drugačen, ker naša tamala zelo lepo spi skoraj že od vsega začetka. Priznam pa, da sem bila pripravljena hudiču dušo prodati samo za eno noč spanja. Saj bo, boš videla. Verjemi.
|