Anonimen
|
Kdor ne cepi, eksperimentira z otrokom
Cepljenje je tema, pri kateri imajo prav tako tisti, ki so za, kot tisti, ki so proti. Razlika je le v tem, da imajo drugi – pri otroški paralizi na primer – prav le enkrat na 750.000 otrok. Tako pogosta je namreč ohromelost po cepljenju. Brez njega ohromi kar vsak stoti otrok. Zaradi cepljenja proti HPV je tema spet aktualna in vroča. Priznani imunolog Alojz Ihan, dr. med., jo umirja s hladnimi znanstvenimi dejstvi.
Imunolog Alojz Ihan o cepljenju
Kolikokrat se cepite?
Kar temeljito, vsako leto si na inštitutu organiziramo kolektivno cepljenje proti gripi in pnevmokokom, vsi smo cepljeni proti hepatitisu B in smo seznanjeni tudi s stanjem svojih protiteles proti temu virusu; glede na poklicno tveganje si občasno tudi zamrzujemo vzorce krvi zaradi morebitnih analiz glede poklicnih okužb, zlasti glede virusa HIV, hepatitisa B in C, ampak to ni več neposredno povezano s cepljenjem.
Zakaj mislite, da se kar polovica zdravstvenega osebja naj ne bi cepila proti hepatitisu B? Vejo kaj več od nas?
Tisti, ki se ne cepi, ve premalo! Ob morebitnem incidentu – stiku z bolnikovo krvjo, kar je pri delu z bolniki pogost pojav, sledijo ob neprecepljenosti urgentna testiranja, preventivno zdravljenje in na koncu – cepljenje. Zares nepotrebno! Mogoče nekateri starejši zdravstveni delavci, ki niso v neposrednem stiku z bolniki, o tem manj razmišljajo. Hepatitis B je včasih veljal za eksotično okužbo, vezano na dializne in podobne oddelke, danes pa vemo, da je to okužba, ki se razmeroma lahko, mnogo bolj kot HIV, prenaša s spolnimi odnosi. In ker je to precej splošna človeška dejavnost, je taka tudi možnost okužbe.
Predlog zakona o nalezljivih boleznih daje staršem možnost, da sami odločijo o (ne)cepljenju otrok. Kako vi gledate na to?
Načeloma sem za svobodo odločanja, vendar se zatakne pri principu, da tvoja svoboda ne sme škodovati drugemu. Kaj pa pravica otroka do zdravja, ki je pri necepljenju povsem dokazljivo ogroženo? Po eni strani težimo k stoodstotni zdravstveni varnosti – prepovedujemo kajenje, hočemo najboljša zdravila in oskrbo, odvetniki specialisti bodo kmalu znali iztožiti ne le zdravniške napake, ampak že celo manj ugoden potek zdravljenja, kot bi bilo zdravje artikel, ki ga bolnica uvozi iz Kitajske in ga mora brezhibno ohranjenega ter zavitega izročiti naročniku. Po drugi strani pa pri tako dokazano pomembni in koristni praksi, kot je cepljenje, dopuščamo, da starši kljub jasnim številkam delajo amaterske biološke eksperimente na svojih otrocih. Veste, država nerada plačuje za zdravstvo. Samo zato, ker bi bila cena zdravljenja bolezni veliko večja, kot je cena njenega preprečevanja s cepljenjem, se država odloči za financiranje cepljenja. Ker pa velika cena bolezni navadno pomeni tudi veliko človeškega trpljenja, invalidnosti in smrti, se cepljenje splača tudi s človeškega vidika, čeprav tega država pri izračunavanju koristi cepljenja sicer izrazito ne upošteva. Zame osebno je necepljenje pri tako jasno argumentiranih cepivih, ki sodijo v obvezni program, primerljivo s tem, da otroka pri petih letih samega puščamo hoditi čez prometno cesto, kar je bilo nekoč morda normalno, danes pa je že na meji kaznivega dejanja. Statistična verjetnost, da se mu bo kaj zgodilo, je v teh dveh primerih zelo podobna.
Torej niste navdušeni nad tem predlogom?
Mislim, da bi bilo pametno, da starši, ki na svojem otroku izvajajo tako rekoč medicinski poskus, natančno vedo, v kaj se spuščajo. Vsi, ki cepljenje odklonijo, bi morali pred tem poslušati obširno predavanje na temo nalezljivih bolezni, obolevnosti, simptomov in posledic. Že zato, da bodo hitro prepoznali bolezen, ki bo doletela otroka. Pediater, na katerega se zdaj ta odgovornost prenaša, nima dovolj časa za to – morali bi obstajati obvezni samoplačniški tečaji, kot o prometnih predpisih. Moji raziskovalci, biologi in zdravniki, morajo pred začetkom poskusov z miškami hoditi na štirinajstdnevni tečaj.
Je bila kdaj narejena raziskava, ki bi primerjala obolevnost cepljenih in necepljenih otrok? Ne mislim le bolezni, proti katerim so bili otroci cepljeni, ampak druge, predvsem tiste, o katerih se govori, da naj bi bile posledice cepljenja. Avtoimunske bolezni, avtizem itn.
Raziskave o obolevnosti za boleznimi, proti katerim cepimo, potekajo neprestano na deset- in stotisočih ljudeh ter vedno znova dokazujejo učinkovitost cepiv. Pred dvema letoma pa je ameriški CDC objavil obsežno študijo o »spornih« indikacijah, v njej se je osredotočil prav na te bolezni. V študiji je bilo zajetih več deset tisoč otrok, njeni rezultati pa kažejo, da ni prav nikakršnih razlik, kako pogosto za avtizmom ali avtoimunskimi boleznimi obolijo cepljeni in necepljeni otroci. Gre predvsem za to, da se te bolezni – ki so pogosto razvojne – pojavijo ravno v obdobju, ko otroke cepimo. Ljudje pa smo nagnjeni k temu, da iščemo vzroke in povezujemo stvari. Če je bil otrok pred pol leta cepljen, zdaj pa kaže prve znake avtizma, bodo starši v iskanju vzrokov povezali oba zdravstvena dogodka v vzročno-posledično verigo.
Kako zanesljive so te študije?
Tovrstne ameriške študije so zelo dobre in podrobne. ZDA so ogromna in zdravstveno centralizirana država, ki podatke pridobiva hitro in natančno. Cepiva, ki imajo kakšne stranske učinke, brezkompromisno umaknejo ne glede na stroške.
Se spomnite kakšnega primera, ko se je to zgodilo?
Veliko jih je bilo. Tu ne gre za železni repertoar cepljenj, ki je že preizkušen, praktično brez večjih neželenih učinkov in pri katerem se cepiva le še izpopolnjujejo. So pa na primer leta 1998 odobrili v ZDA zelo učinkovito cepivo proti rotavirusom – pomembnim povzročiteljem driske pri otrocih. Študija cepiva na nekaj deset tisoč poskusnih osebah je pokazala, da je cepivo varno, in zato je prišlo v uporabo. Po analizi zdravstvenega stanja prvih milijon in pol cepljenih otrok pa se je pokazalo, da je med cepljenimi otroci nekaj deset otrok več kot v skupini necepljenih otrok zbolelo za zaporo črevesja, ki jo je bilo treba kirurško odpraviti. Cepivo je enostavno preveč učinkovito povzročilo razmnoževanje imunskih celic v črevesni steni, zato se je ta preveč zadebelila in povzročila težave. Pojav je bil tako redek, da se v skupini deset tisoč otrok sploh ni opazil, pri milijonu se je šele pokazala razlika. Kljub temu so cepivu takoj odvzeli dovoljenje za uporabo.
Tekst: TINA NIKA SNOJ
Foto: MATEJA JORDOVIČ POTOČNIK
Celoten članek v št. 7 revije Jana
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
