Bejba
|
Dobesedno imamo doma enega malega vražička (21 mesecev) in meni se že totalno meša, ker ga enostavno ne znam ukrotiti. Priznam, ne znam ga. Pa mislim, da ni napaka v mojem načinu vzgoje, saj je ta večji (3 leta), ki sva ga na enak način vzgajala, pravo nasprotje malega. Vem, da dva otroka nista enaka, pa vseeno, če uporabljaš enake prijeme vzgoje, se nekje že mora poznati, matr . V glavnem, ko pridemo domov iz vrtca, je popoldan eno samo dretje. Malemu nič ne paše, ampak res NIČ. Ne paše se mu igrat, ne bi jedel, ko mu vzamem, bi on jedel, ne bi bil pri meni, ne bi bil sam, ne bi, ne bi, ne bi............... skratka eno samo vreščanje, metanje po tleh in podobni izpadi. Zanalašč uničuje stvari. Iz ljubega mira pride do slike in jo strga iz stene (npr. od ta večjega, če je kaj narisal in smo nalepili). Vzame igračo in jo zabriše v tla, vse razstavi, polomi. Zanalašč živcira in nagaja ta večjemu, ki je do njega res super bratec. Mora biti res hudo, da bi ta večji malega udaril (je ful zaščitniški). Ta mali pa ga tepe, brca, grize, nagaja na sto in en način. Na koncu se itak dereta oba. Včeraj sem se zalotila, da sem se dobesedno cel popoldne samo drla ne, Nik, pusti to, to ne smeš, a boš dal mir, ne nagajaj Anžetu,....... Ne pomaga, če ga fizično odmakneš od prepovedane stvari, ne pomaga frca po roki, ne pomaga, da mora za kazen v sobo, ne pomaga, če ga vzamem k sebi v naročje,.......ne vem kaj vse še nisem probala. Da ne govorim o hranjenju - če sam je, kar nekaj paca naokoli, pljuva, meče kruh Anžetu,...... če ga zamotim s kakšno igračko, potem še nekako pojeva, drugače je to prava norišnica. Stvar je precej drugačna, če je seveda doma tudi ati, da o tem, ko je ati sam z malima sploh ne govorim. Ker je mali čisto drug, mi mož skoraj ne verjame, da je tak vragec, ko sem jaz sama z njima. Enostavno, ko me vidi, začne cmeriti, nergati, ritati..... in tako dokler ne gre spat. Resnično sem že tako utrujena od tega. Pravi balzam je, če sem s tavečjim sama. Ne vem kako naj malega malo "skuliram". Z njim se bojim iti kam, ker se bojim, da ga ne bom mogla ukrotiti. Najbolj pa se bojim tega, da to ne bo nikoli minilo. Da tak pač je. Pomoč, nasvet, karkoli prosim! Hvala. LP; B
_____________________________
Odločitev, da boš mati, je usodno pomembna. Takrat izbereš, da bo tvoje srce za zmeraj hodilo po svetu zunaj tvojega telesa. (Elizabeth Stone)
|