Gina
|
Zelo čudno mi je to, kar pišeš. Ne poznam niti ene učiteljice na niti eni sami šoli, da bi otroke silila s hrano (na način, ki smo ga kot majhni poznali mi, ki smo danes stari čez 30). Poznam pa polno otrok, ki trdijo, da jih silijo, vendr predvsem zato, ker ne poznajo razlike med spodbujati in siliti. Premalo hudega se jim dogaja, moderni mulariji, zato ne poznajo razlik. Na vseh področjih so zaščiteni kot kočevski medvedi. Vključno z mojimi lastnimi otroki, da ne bo pomote.
Moje mnenje o prehrani sem napisala kak teden nazaj na eni drugi temi, o neješčnosti, bom kar kopirala:
"Ja, meni se zdi, da je več faktorjev tule prisotnih, pa ne glede na to vidim precej jasno, da bi se stvari lahko tudi rešile s potrpežljivostjo na vseh straneh, pa odločnostjo tudi, brez dvoma.
Pri meni skoraj vsi jedo, vsekakor pa nihče ni lačen. Pa ne zato, ker bi bila jaz tako tečna in zoprna učiteljica, ampak predvsem zato, ker gledam reči iz dveh strani. Razumem izbirčne otroke, ker sem sama tudi zelo izbirčen človek, pa razumem starše, ki so čist fertik, ker njihov otrok ne je, saj je tudi logično, da mu je potem slabo, da je čist zmatran in da posledično zboli. To rešim tako, da svoje otroke precej razvajam, kolikor mi možnosti dopuščajo. Vse zapakirane kose, ki ostanejo, shranim za naslednji dan (korn flekse, tetrapak kakave, mleko, hrustke, vse ostalo, kar je v kosih, zaprto in lahko stoji v taperwaru ali omari, tudi kakšne zapakirane evrokreme za kak dan). Vselej dajemo na kup sadje, ki je vedno dostopno otrokom, pa še grem ga iskat, če je huda potreba. Ko pride zajtrk, se vselej najde otrok, ki mu nekaj ni dobro. Torej gremo zmeraj, čisto vsak dan še po dodatni kruh, ki obstaja vedno tudi v različici brez maka, rozin, semen in podobnega, torej lahko jedo tistega, če ne pa dovolim, da tisto, kar jim ne ustreza spustijo, preskočijo, ostal del kruha pa pojedo. Če je za zajtrk mleko, jim predlagam npr. kornfleks od včeraj, grisine od popoldnaske malice, zapakiran kompot ali kaj podobnega. V vsakem primeru je kje še kaka banana ali jabolko, ki jih pogosto tudi narežem med odmorom, tako da jedo tudi tisti, ki sicer sadja ne jedo. Vendar se mi zdi, da če se jaz tolk potrudim, da imam pravico zahtevat, da nekaj malega dajo v želodček, pri čemer brezpogojno vztrajam. In celo otroci, ki doma zganjajo cirkuse na kvadrat, pri meni nekaj pojedo in nič jim ne gre na bruhanje, ker vedno najdemo nekaj takega, kar jim je sprejemljivo vsaj za silo med vsem skupaj. in oni dobro vedo, da se trudim zanje, zato so čisto sprejeli, da nekaj morajo pojesti in tudi pojejo. Z vsako generacijo je tako, čeprav na začetku poskušajo izsiljevat. V resnici vam moram povedati, da se vsi sodelavci z mano ne strinjajo, češ da razvajam svoje otroke, ampak po moje to ni glih neki, za pretegnit se. To je stvar dobre volje.
Otroci tudi malo drugače gledajo učitelja ali starša, kar se tiče hrane. Doma vedno izsiljujejo bolj in včasih več, kot je treba, tudi to je resnica. "
Evo, takole jaz delam. Če pa je nek otrok ekstremno izbirčen in poleg tega izsiljuje svoje starše, pa obstaja možnost, da doma tarna, da ga silijo s hrano. Skratka, doma laže. Sama smatram, da otrok na noben način ne more biti lačen od takrat, ko vstane, pa do enih popoldne, ker to ni zdravo. Če starš meni, da čisto nič ni dobro za njegovega otroka, naj mu da svojo malico s sabo, al pa kosilo, pa naj ga odjavi od prehrane. V končni fazi a ti misliš, da si bo vsak otrok zmišljeval, da mu popolnoma nič ni dobro? Kakšen zgled za ostale pa je to? A ti tudi prideš v gostilno, ali pa za domačo mizo, ko skuha mož in rečeš bljak, danes si zanič skuhal, niti probala ne bom? To spada v osnovno kulturo hranjenja in vedenja pri mizi, da se tako ne vedeš, da poskusiš hrano, da si vljuden. Vendar je bonton otrokom tuj, ne poznajo ga, ker so ga celo njihovi starši pozabili. A ti ne bo nerodno, če pridete k stari mami na kosilo, pa bo tvoja punčka ksihte delala, pa se stran obračala, ker ona tega že ne bo jedla? Hej halo, osnovna kultura je to, da probaš (ne govorim o tem, da mora vse izginit iz krožnika!, daleč od tega). Matr, majčkeno malo pa se že lahko potrudi. To ne pomeni, da ga silimo s hrano, ampak prav gotovo ne morem vsakemu pustiti, da rata anoreksičen, ker je tolk razvajen, da enega koščka kruha ne more pojest.
Jaz ti skratka zelo težko težko verjamem,da kje v slo. ta hip obstaja kak učitelj, ki bi v resnici silil otroke s hrano. Ajd mogoče, ampak zelo težko mogoče.
|
Natisni
