 |
RE: Vam je kdaj žal, da ste nehale dojiti?
30.1.2008 10:10:41
|
|
|
|
L&F&B
|
Sedaj bo že počasi minilo pet let, odkar sem rodila. Ravno danes sem šla gledati svoje stare zapiske, kjer sem si vse zapisovala o dojenju. Nisem mogla verjeti, informacije, ki sem jih dobivala, so vse natančne, veljavne, sodobne. Jaz sem pač rodila v obdobju supermam. Vse moje prijateljice, ki so tudi približno istočasno rodile, so bile ravno tako kot jaz prepolne sebe in dojenja. Popolne dojilje in popolne mame. Ja, vmes pa je bilo prikritega ogromno nasilja. Z ene strani ta novi val, poln nestrpnosti do vsega "zastarelega", na drugi strani pa okolica, ki se je komaj še uspela izkopati ven iz miselnosti naših babic o razvajanju otrok. Jaz pa na sredini, kajti po duši sem uprnik in navajena borbe z mlini na veter. To nasilje, propaganda in enoumje me je utesnjevalo in odbijalo. Postavljala sem vprašanja, prepovedana vprašanja?
In videla ter prebrala, da nekatere ženske niso samo spraševale, ampak doživljale hude stiske zaradi nedojenja. Ampak vem, da ni sedaj govora o samem dojenju, temveč dojenju triletnikov. Zanimivo je, da so se vseskozi pojavljale take debate, samo da so bile to pred petimi leti omejene na enoletnike in več, pred tremi na dvoletnike in več, no sedaj pa smo pri triletnikih. Kot da se gremo podiranje rekordov. A zdaj mora biti ena meja alfa in omega normalnosti, zaželenosti? Zanimja me tudi, kje se misli prenehati to širjenje mej v letih? Kaj je to cilj LLL? Kaj ni vseeno in bi morali iz samega prestola dojenja sestopiti in pogledati v potrebe našega otroka. In ja, na nas mamah je, da otroka pustimo od sebe in ga spodbujati v njegovi neodvisnosti. Včasih ga grobo odriniti od sebe. IN ja, včasih nasprotovati mnenju večine in dojiti triletnika, ker vemo, da tak način simbioze še ni prerastel. Samo ne vem, zakaj je potrebno biti agresiven in dokazovati, kako je to najbolje itd. Mogoče je in če je, zakaj si ne bi upali recimo tudi mirno pogledati vase in odgovoriti na vsa tista zoprna vprašanja, ki jih je postavila Gina o posestniški materi in vplivu le tega na razvoj otroka. Mene to zanima in če bi bila na tem bi se sigurno skušala poglobiti vase in odgovoriti na ta vprašanja. Mogoče pa je kaj na tem. Ne vem. Nimam izkušnje. Če bi mogoče bolj odkrito predebatirali vsak o svojem načinu materinstva, brez obsojanj in propagande in tako razsvetlili tudi senčne strani naših motivov in dejanj, bi bilo veliko koristnih informacij za vse. No, ko sem ravno pri tem. Mene je zmeram bolj motilo (z vprašanjem, do kdaj dojiti, nimam problemov ), da je bilo veliko mamic, ki je mislilo, da je dovolj, da dajo dojenčka na joško in so praktično naredile že vse zanj. Medtem ko sem se jaz od pogovarjanja, petja nošenja in ukvarjanja skoraj prepolovila na pol. Priznam, zavist totalna. Kaj bi takrat dala, da bi imela mir, ga dojila pila kavico in uživala v blaženem miru in prepričanju, da sem sploh oh in ah, supermami. Pa da ne bo pomote, sem dojila in to dlje, kot si najbrž mislite vse tiste, ki me boste sedaj napadle zaradi teh stavkov, in kot ste najbrž dojile ve. Pa to ni pomembno. Bom nadaljevala, ampak mam sestanek.
|
|
|
|
Natisni
.
aja? 
. 
. 
