lory05
|
Tudi meni se je dogajalo isto. Dokler so se vsi drugi vtikovali v najino življenje, sem bila toliko zasedena s tem, da nisem videla pravega vzroka. Pred 3,5 leti sva se odselila na svoje. In sedaj, ko bi morala živeti kot v raju, saj sva končno naredila, kar sva si vedno želela, se je pokazal pravi problem.
Moj mož mi je takoj po selitvi povedal, da je on sedaj na svojem in njemu ne bo nobeden ukazoval, kaj naj dela. (Kot da prej mu je kdo?!)
Enostavno nisva več našla skupnega jezika. Z drugimi je lahko govoril, le z mano ne. In ko sem ga vprašala, zakaj se z mano ne pogovarja, je rekel, da mi nima več kaj povedat. Potem sem ugotovila, da ima "prijateljico".
In meni se je sesul svet. Skoraj dve leti sem vztrajala, sem bila pripravljena oprostit, če bi se vsaj malo potrudil in se z mano lepše obnašal in seveda s svojim otrokom. Ampak on ni, obnašal se je vedno slabše, kot da sva mu šla na živce jaz in sin, ker je "moral" bit z nama doma.
In potem sem se odločila, da tako ne bom več živela, ker to ni dobro niti zame, niti za mojega sina. Moj sin je star 15 let in ni hotel več bit doma sam z očetom, ker mu teži in ga dela živčnega. Ko sva sama s sinom je ves čas z mano in se pogovarjava, ko pride mož domov, se gre zapret v sobo, da ima mir. Ves čas je pri prijateljih, samo da ne gre domov. A je to življenje? Pa da mi še otrok začne bežat od doma, ker je fotr idiot.
Sedaj se ločujem in komaj čakam, da bo tega konec, da bova s sinom v miru živela.
Razmisli če je vredno, ker nekega dne bodo naši otroci živeli po naših vzorcih, tako da boš tudi otroku zaj......... življenje.
Meni je moj rekel en dan: Mama, če ti praviš, da se je treba borit za tisto, kar ti je pomembno, zakaj se pa ti ne boriš?
Pa še prav ima. In zdaj se borim. In vem, da mi bo uspelo.
Aja, verjemi mi, da boljše ne bo, kvečjemu slabše.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
