Gina
|
IZVIRNO SPOROČILO: lemavrica IZVIRNO SPOROČILO: Pajaca Se mi ne da brat odgovorov. Ampak sam povem kaj bi nardila na tvojem mestu. Šla bi v sobo in s strogim glasom rekla: Zdaj pa mir, treba je spat, mami motiš in ne more spat. Tišina! Pol bi pa šla v dnevno in niti pod razno ne bi jokala k mi je to kr neki, ampak bi lepo počela kaj druzga. Če bi se drla še naprej, bi šla še enkrat v sobo in tekla, tišina. Ma kaj češ se jokat pa stokat zarad ene smrkle tečne trmaste. Mam tako doma, pa že ve, da nima kaj izsiljevat, ko je treba spat je treba spat. Ok samo tole je pa kruto. Ni hujšega kot če se otrok ne sme zjokat. JAz se nisem smela ko sem bila majhna oz. vsakič ko sem se je kdo priletel in me nadru da nej se neham dret, zato vem kakšen je občutek če te kdo zatira pri joku. Ma ne vem, jaz sem svojo pustila čustvovat, zdaj pa se že 10 let vsak dan "izživlja" na nek način nad nami, ker izkazuje čisto vsako čustvo s tuljenjem in cviljenjem in kaj vem čem še, če je treba. To lahko postane način izražanja, kar je zanič, zanič in še enkrat zanič. Še enkrat tega na noben način ne bi pustila, ker je prehudo potem otroka od tega odvajat, ko se to zažre v vsako njegovo celico že pri dveh letih. Poleg tega je tuljenje ponavadi namenjeno itak staršem, ne tebi samemu, da te slišijo, da čutijo tvojo bolečino, kako ti je grozno zaradi njih, da lahko izsiljuješ - saj se spomnim sebe kot majhne, ko sem isto delala, kadar me je pičilo. In enako hudo je, če cviliš in se delajo, kot da te ni, ali pa da ti ne dovolijo cvilit. Ni razlike v bistvu. Razlika bi bila, te slišijo, če dosežeš svoje s tem. In ponavadi dosežeš, ker smo vsi starši delani tako, da jok tvojega lastnega otroka seže do zadnjega kotička možganov in jim ne da delati, ne telesu funkcionirati. Vsaka celica telesa se pripravi v pozor. A ni tako? Meni se zdi tako, kot je splišni napisala, da je odvisno od otroka do otroka. Če te izsiljuje, moraš nekako ustavit. Jaz tudi nisem več pripravljena poslušat nobenega cviljenja, tuljenja in cepetanja več kot 5 minut. Če gre pa za dejanske potrebe, če je otrok v stiski, če se ga kaj prijemlje, če nisi imel toliko časa čez dan zanj, če je samo tisti dan res slabe volje...potem bi jaz šla k njemu in se malo stisnila zraven, ga pocrkljala, pomirila, potem bi se zmenila čez 10 minut, da grem in da pride še oči. In bi šel še on. Že zato, da ga sprejme, ker meni je odrivanje nekoga iz družine katerikoli trenutek življenja nekako zanič zadeva. Če pa bi šlo za navadno izsiljevanje, še 5 minut, še 5 minut, še 5 minut, še čaj, še lulat, še žejna, še kakat, pozabila to in ono....potem bi pa najbrž prišla v sobo in rekla, zdaj pa dost, nehi cvilt + en poljubček + zdaj je pa nočka, čas za spat in to bi rekla zelo zelo zelo resno. Je pa res, da naš na to pade, kakšen drug pa ne vem, če bi.
|