|
Pozdravljene! Ne vem, če to spada sem, ampak moram nekam izlit svoja čustva..... Z možem se trudiva že dve leti in dva meseca, da bi zanosila. Po enem letu in pol sem šla na pregled, kjer so mi odkrili pregrado in maja sem bila operirana. Z moževo spermo je vse ok in tudi jaz naj bi bila zdaj ok. Ta mesec sem resnično upala, da sem noseča, potem mi je pa še menstra zamujala, drugače je točna kot urca. Teden se mi je tako vlekel, sem mislila,da se mi bo zmešalo. Ampak vseeno sem potiho upala, da je to to.... No in potem se ti v trenutku sesuje svet. Ponavadi se malo zjokam ampak tokrat mi pa tudi solza ni pritekla. Res sem žalostna.... In čisto vsak mesec izvem, da je kakšna noseča in se moram pogovarjat o tem. Ves čas ista pesem. Sem zadnjič gledala ene ultrazvočne posnetke in se zamislila kolikokrat sem jih že gledala pa to ni res..... Kdaj bo prišel čas, ko jih bom lahko jaz komu pokazala. Pa poslušam o slabostih, pa o tem in onem.... Kdaj bom jaz lahko kaj povedala? Potem pa še dobronamerni nasveti ljudi, ki sploh ne vejo o čem govorijo, ko me tolažijo. Še sanja se jim ne kako se počutim in se jim tudi nikoli ne bo, ker majo že vsi otroke. Ne vejo kako je to hudo, ko si nekaj želiš, delaš na tem in ni nobenega uspeha. Zato se obračam na Vas, ki ste na istem in veste o čem pišem in kako se ta trenutek počutim.  lp
< Sporočilo je popravil bonnie_ -- 7.10.2007 22:07:59 >
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Poročaj! jaz pravim UPANJE NAJ UMRE ZADNJE!!! 
. Drugače že kar nekaj časa prebiram tale forum, pa sam sem pa tja kej 
. 
. Saj jaz tudi včasih težko prenašam vse te vesele novice o nosečkah pa 
.
za vsako od vas. 
