cmokec
|
Lep pozdravček, upam, da vas ne bom zamorila, ampak nekomu moram povedat. Sem mamica preljubke, skoraj 4-leta stare princeske. Zanjo sva se :sloncek: (ne bom rekla, da trudila) 7 mesecev. Nosečnost je bila izjemno lepa in uživala sem jo maksimalno. Edina skrb je bila pokajena cigareta na približno tri dni (sicer redna kadilka). kar me ob koncu nosečnosti tako razžiralo, da nebo kaj narobe, da ni za povedat. Pa so prišli popadki, in sem Jo zagledala. Porod je bil sicer težak, ampak v tistem trenutku bi vse 100x ponovila. In sva uživali, na dežju in snegu, v gozdu na morju,.. Prvič sem občutila pravo ljubezen, tisto, ko iskreno misliš in rečeš: Zate bi dal svoje življenje". In bi ga res. V tistem trenutku nisem mogla zastopit, da imaš lahko rad prav tako še nekoga, dva enako, dva tako močno. Do pred enim letom, ko sva se odločila, da si želiva še enega otroka. Tu se začne moja kalvarija, ki me je čisto spremenila. Lani oktobra sem imela operacijo na maternici, ki mi je pustila delno poškodovano maternico. Do februarja sva pavzirala, potem pa polna elana in upanja v nove boje. Avgusta sem zagledala :roza::modri:, a se je končalo z izvenmaternično. Ne vem , kaj je narobe, preizkave sledijo v januarju. Včasih si mislim, saj bo, drug mesec, to leto, enkrat, samo da bo. Ampak jaz sem začela pogrešat mene, tako kot sem bila prej, preden se je to začelo. Nikoli nisem bila mirna, vedno za štose, polna energije, nasmejana. Bolj ko je bilo adrenalinsko, razgibano, bolj je bilo zame. Nikoli nisem eksplozivno reagirala, čeprav nisem človek, ki bi kaj držala v sebi. Sedaj se pa ne poznam več. Gospodinjska dela opravljam z muko, čeprav je na koncu vse narejeno. Ne znam se nasmehnit tako kot nekoč, kar tako, zaradi lepega vremena ali znižanje majčke v trgovini. Nič me ne zanima, a me tako veliko stvari moti. Vsi me sprašujejo, zakaj sem slabe volje, če sem bolana, pa kako sem se spremenila. Cel dan bi čepela doma, ker nimam energije, da bi se v dobri družbi smejala, ker se enostavno ne morem tako sprostiti. So mi vsi štosi plehki, pa vska debata preveč otročja. Ko pride Franca, se najbolj bojim, da bom spet poslušala, naj odmislim, da je vse v psihi. Kar v glavi mi odzvanja: Saj sem ti rekla. Ko boš odmislila in pozabila, pa bo. Izrečene besede imajo name vedno močnejši vpiv, kot, da bi jim vsak mesec dajala dokaz, da imajo prav. Pa si priznam, da mislim samo na to, kričala bi, naj mi nekdo sprazne glavo, jaz si ne znam pomagat. Samo gledam okoli sebe, dnevi minevajo in hitijo mimo, kot da bi bila v kinu, kot da nisem živa, da me nihče ne sliši, tako mi ji hudo. Vedno se opominjam, preberi, koliko so druge "veteranke" dale skoz, pa mi ne pomaga. Od kje jemlete, od kje energija, da se lahko z dvignjeno glavo tako krčevito borite za novo življenje? Jaz je ne poznam, čeprav ne bom odnehala, se mi zdi, da to ni niti začetek. Naj bo tako. Upam, da vas nisem zamorila, ampak ste edine, katerim sem lahko povedala. Saj upam tako. cmokec
|