trixi
|
Sicer sem obljubila, da napišem same lepe stvari, ampak kar je res, je res. Naša je bila in je še, samo se mi zdi, da malo manj, zeeelooooo ljubosumna. Razlike sta 14 let in 4 mesece, seveda je ona vsa ta leta kraljevala edinka, edina vnukinja, še pranone je mela za povrh. Jaz sem edinka, tako, da tu ni bilo konkurence. Moj ima sicer brata, ki pa nima otrok, moja tašča in tast pa nora na otroke do konca in naprej. Potem pa naenkrat: bum, dojenček v hišo, pa po toliko letih, ko itak noben ni več pričakoval. Saj jo je kar za razumet, bogo revco. No, zdaj mislim, da bo vedno boljše, kar se tega tiče. Par dni nazaj mu je celo kupila en DVD, je rekla, da mu pa tudi ona lahko kaj kupi. Kar se pa tiče vzgoje- moram priznat, da nekih velikih problemov nismo imeli. Sigurno, da nismo vedno vsi istega mnenja, ampak razen tega, da se dajeva o temu, da je treba zajčku bolj pogosto kletko očistit hujšega ni. Doma kar pomaga, sicer bolj v počasnem ritmu, ma bo že. Ve, ki imate mlajše najstnike, vas bo verjetno bolj zanimalo, kako smo ta leta preživeli. V OŠ je bil problem, ker je bila v takem razredu, da ja bila sramota in si veljal za piflarja, če si imel dobre ocene, v SŠ se je pa stvar totalno obrnila, je padla v tak pozitiven razred, jupi. So bili na koncu razred z najboljšim uspehom na šoli in 100%, jih je ravnatelj peljal na pico. Pohajat je pa začela bolj resno konec prvega letnika, ampak jaz mislim, da hujšega ni bilo, ker smo jih starši vozili okoli oz. peljali in šli iskat. Magari ob treh zjutraj. Eko, bom končala, ker mi zdaj visi za vratom in se hoče pogovarjat, jaz pa dveh del- še posebej ob tej uri- ne zmorem. nočko, se tipkamo
|