Rubin.
|
Naša skoraj dvoletnica, se je odločila da ne gre več nikamor. Že od petka imamo to težavo in ne vem kako se je lotiti oz. kaj naj sploh naredim.
Stvar je takšna, da so se naši sprehodi iz prej dveh ur skrajšali na 15 minut in to vsega 200 metrov od hiše, dalje sploh noče, po tej razdalji se obrne nazaj in gotovo, je ne premakneš dalje. Najprej sem mislila, da je problem v hoji in da se želi nositi, pa ne tudi nosit se noče, enostavno se obrne in gre nazaj ali pa se vsede. Pa to mogoče še ne bi bil problem, če bi bilo samo to, ampak tudi v avto noče. Zadnjič sva jo z možem nekako pregovorila, ampak po treh minutah vožnje, je začela nabirat in nabirat, potem pa jokat in je jokala vse do parka. Pa to ni tisti histeričen jok, ampak prav joče, kot da bi se ji nekaj hudega dogajalo. Mož je želel obrniti, pa sem ga prepričala da v parku bo pa že čist drugače, sej tja gre zelo rada. Pa sem se uštela. Prvo ni hotela iz avta, nato sem jo komaj potolažila, ko pa je videla da gremo v park spet jok. Pa smo šli nazaj, kaj češ. Ni se mi zdelo smiselno vztrajati, ker nihče ne bi imel nič od tega.
Pojma nimam kaj se to z njo dogaja. Tuhtam pa si razbijam glavo, če se je kaj takega zgodilo, pa mi nič ne pade na um.
Finta pa je, da je prej rada kam šla, nikoli ni bilo glede tega težav. Je zelo družabna, ima rada ljudi. Pa bi razumela, če bi bil strah pred neznanim, ampak pred znanim?
Me je kar strah, kako bo jutri, ko morava v trgovino.
Je to samo kakšna faza ali kaj? Čez 14 dni gremo na morje, pa sem v resnih dvomih, če bomo prišli sploh do tja?
Ima katera podobne izkušnje?
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
.
. Po mojem je to samo obdobje "upiranja staršem", ki bo, upam da, minilo.
.
