papica
|
Tudi jaz se prvič nisem preveč obremenjevala s svojo nosečnostjo. Me je pa potem, ko sem gledala tistega nebogljenega novorojenčka, vsake toliko stisnilo češ: boga punčka kaj vse je pretrpela z mano, ko sem jedla pekočo hrano, popila tri do štiri kave na dan, kakšno pivo vsake toliko... (seveda nisem pretiravala, saj če malo poslušaš svoje telo, že veš kje je meja). Če pa pogledam sedaj tistega malega "hudička", pa vidim, da ji prou dosti hudega ni bilo.
Zdaj ko sem v drugo noseča, sem bila v začetku tudi malo zaskrbljena glede prehrane, obnašanja, .. , zdaj pa kar spet živim dokaj normalno naprej. Po moje preveč se obremenjevat z vsako malenkostjo ni pametno, ker po moje s tem, ko se (podzavestno) živciraš bolj škodiš otroku kot pa s kakšno kavico sem pa tja, s kakšnim pivom, ki ti je v vročem poletju grozno zadišalo,...
Glede gibov pa to: Jaz sem jo zelo slabo čutila, še posebej ko sem bila v službi in tudi verjetno nisem bila na gibe toliko pozorna in sem bila kakšen dan panična, ker se nisem spomnila ali se tisti kaj pobrcala ali ne. Dobro, da em imela pogoste preglede, da sem se prepričala, da je vse uredu. Zdaj ko ima dve leti pa je situacija poplnoma drugačna: Stalno je v gibanju, še ponoči brca. Očitno se moramo tudi me malo sprostiti in čim manj misliti na to, kaj vse gre lahko narobe, že tako gre preveč.
|
Natisni
! Karkoli pocnem/va!
sem mela toliko resnih problemov (pljučnica, zdaj že 4. antibiotiki...), da nisem mela časa na take skrbi mislit
. 
. Pol pa me gdo malo čudno pogleda in se spomnim da ne smem
