anja80
|
Že nekaj časa nameravam odpreti to temo, ki me vedno bolj muči. Pri nas je tako, da moj mož vse prevečkrat podpre svoje starše, namesto da bi mene in najino družino. Naj navedem kakšen primer: ko tašča v naši odsotnosti pomiva okna pri meni (živimo v isti hiši, mi živimo zgoraj), jaz mojemu rečem, da mi to ni prav, on pa reče, naj bom hvaležna,ker nam pomaga?? Menim, da to ni prav, ker če bi rabila pomoč, bi ji gotovo rekla. To se mi zdi vsiljevanje. Da ne govorim, da mi zvečer preden zjutraj pobirajo smeti, hodi v kuhinjo, kopalnico in nese smeti v kanto. Ne vem, imam neprijeten občutek ... Vem, da se trudi biti koristna, pa vendar, naj nam pusti dihati. Grebe se, da zlika moje perilo, ga obesi, samo da me prehiti. Kr čaka pri mojem pralnem s troju... Vem, da smo velikokrat odvisni od njihove pomoči zaradi dveh majhnihj otrok, vendar vseeno bi morali bolj spoštovati našo družino, ki je družina zase. Če nam pomagata (tašča, tast), to še ne pomeni, da lahko z vsem upravljata. Problem je v tem, da to možu večkrat rečem, da mi ni prav, on pa ne odreagira, včasih še reče, da sem nehvaležna do njegovih staršev. Zanima me namreč, ali vas partner podpre v vaših razmišljanjih, ali se potegne za svojo družino ali raje drži s starši, da se njim ne bo zameril. Včasih imam občuitek, da se raje spre z mano kot s starši. Moje mnenje je, da bi moral vsak partner bolj držati ssvojo ženo/partbnerko ko t s starši, saj bo vendar ona z njim v starosti, z njo se bo pogovarjal, ko staršev ne bo več, otroci bodo odšli ... Žena je po mojem prva, Kaj pravite?
|