Pikapolonica
|
Hojla!
Joj, kako lepo je biti doma. Kako lepo je pomisliti na to, da se tokrat dopust ne bo končal v nedeljo in bo treba spet nazaj v službo, ampak bom doma še kar naprej. Nekaj časa še sama, potem pa bo kmalu z mano še nekdo. Ena mala štručka, ki že komaj čakam da jo vidim. Še dobro da je tako pridna in me non-stop nekaj brca. Da vem, da je tam. Prav vesela sem, da je tako aktivna. In upam, da mi nikoli ne bo treba biti v skrbeh zaradi tistih nujnih 10 gibov na dan. No, sicer sem pa malo lenarila, malo pomagala mami skrinje očistit in zamrznjeno hrano pospravit, pa spet malo lenarila, pa malo knjigo brala in zdajle, nazadnje sem spet malo lenarila. Mimogrede, berem eno prav dobro knjigo, ki sem si jo kar kupila. V redni prodaji je sicer okoli 17000 tolarjev, jaz sem jo pa naročila pri eni založbi za 10000. In je vredna tega denarja. Naslov je pa VSE O NOSEČNOSTI IN OTROKOVEM PRVEM LETU. Priporočam.
SVETKA, se bom kar malo težko navadila na novo ime. No, sem kar malo pozabila, da si že tako blizu. Samo še teh nekaj dni. Naj ti torej čim prej minejo. In čim lepši dan D ti želim. Čim manj bolečin, veliko mirnosti in bo.
Pa tebi tudi seveda, V77. Tako kot praviš. Še nobena pikica ni notri ostala. In kako se šele one morajo matrati, da po tistem našem telesu ven pridejo. Saj ne veš, kdo je bolj »bogi«
DOLINA, samo še malo potrpi, pa bo. Jaz sem svojo pikico prvič začutila šele dan po zaključenem 18 tednu. Vsi metuljčki, za katere sem prej mislila, da je to tisto, pa so se vedno izkazali le za posledico kakšnega graha ali cvetače za kosilo. Ko me je pikica prvič zares pobožala, je bilo to nekaj čisto drugega. Nobenih ribic, mehurčkov ali metuljčkov. Jaz sem to čutila kot da bi me s prstom trkala od znotraj. Me prav zanima, kkao boš to začutila ti.
No, moram povedati, da sem danes imela grozne sanje. Rodila sem punčko (mimogrede, midva še ne veva spola), s katero je bilo sicer vse OK, a vse ostalo…. Katastrofa. Nič nisem imela pripravljenega. Voziček je bil brez košarice. Posteljica in zibelka brez jogijev. Moje male punčke enostavno nisem imela kam položiti, zato sem jo ves čas nosila v naročju. Pa da ne govorim o dojenju, ki nikakor ni šlo tako kot bi moralo. Najhuje je bilo pa to, da je bilo v najinem stanovanju cel kup nekih ljudi, ki si jih takrat seveda niti najmanj nisem želela videti….
Ne vem, no. Ali so to res vsi moji prikriti strahovi. Za dojenčka namreč res še nimava skoraj nič pripravljenega. Vse je še v vrečah, škatlah in podobno. Dojenja pa me je očitno strah zato, ker še vedno nosim isto številko modrčka in se zdaj sprašujem, če se tam notri sploh kaj dogaja. Večinoma berem o tem, da so se vsem prsi povečale, moje pa kar nič. Ali pa se to res zgodi šele v prvih dneh po porodu?
Pa saj vem, da bo na koncu vse OK. Ker tako mora biti.
Me pa malo zebe danes. A vas tudi?
No, oglasite se še kaj. Pa pobožajte svoje trebuščke!
LP, Pikapolonica :pika: in :duda: (32t 1d)
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
