zakaj ima po vašem nekdo tak odnos do svojega otroka?

tu ste večinoma mame,zakaj ima po vašem nekdo tak odnos do svojega otroka?

IZVIRNO SPOROČILO: Kuba

Imam isti problem, brat živi doma, jaz pa z možem v drugem kraju. Velikokrat me prosi če ji lahko pridem kaj pomagat jaz pa jo samo vprašam kje je moj brat? Ko mi pove, da je gor v sobi ji rečem samo: no, sej imaš pomoč. Veš kaj mi je enkrat rekla: ja, saj on je moški. HALOO?? kaka mentaliteta...  

IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen

hvala vsem za odgovore.vsaka je imela po svoje prav,na koncu sem tudi sama ugotovila,da mama ne zna prosit za pomoč,namesto da bi me  že prej  vprašala za pomoč,če ji kaj pomagam ker ne utegne pa še bolna je bila,klati takele neumestne .vse je šlo super,nisem nič nesla s sabo,pomirila sem se glede nejnih izpadov,najboljš da jo res sprejmem takšno kot je,in ko bo mela naslednjič izpad,pač poskušam ugotovit v katerem grmu tiči zajec in kaj jo dejansko muči,pa pomagat če bom upala.
lp

IZVIRNO SPOROČILO: Gina

Ma brez veze se je sekirat. Vem, da se vsak otrok tepe za starševsko ljubezen, vendar ti povem, da mamina ljubezen ni pogoj za tvojo srečo, pa če se še tako čudno sliši. Tudi brez njenega priznanja, brez njenega sprejemanja in strašne zaželjenosti, lahko komot živiš srečno življenje.Edino moraš pa v sebi sprejeti to, da to ni tako pomembna reč.  A ni potem boljše se smejati?

IZVIRNO SPOROČILO: Gina

Kaj naj ti rečem, različni smo. Ona očitno ne mara strežbe. Pa za zelo domače vas jemlje. V bistvu za otroke. Ma brez veze se je sekirat. Vem, da se vsak otrok tepe za starševsko ljubezen, vendar ti povem, da mamina ljubezen ni pogoj za tvojo srečo, pa če se še tako čudno sliši. Tudi brez njenega priznanja, brez njenega sprejemanja in strašne zaželjenosti, lahko komot živiš srečno življenje.Edino moraš pa v sebi sprejeti to, da to ni tako pomembna reč. Mislim sprejeti moraš mamo pač tako, kot je. Saj si ne more pomagat, če ji nekaj v možganih fali. Vzami jo kot bolnika. Potem ji ne moreš zamerit. Pa še to si dopovej, da če se boš sekirala ali pa ne, stvari ne bodo niti majčkeno drugačne. Tako je, ne glede na to, ali se postaviš na glavo ali pa se smeješ. A ni potem boljše se smejati?

o FAK, a veš kaka mentaliteta je to: južnaška.

IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen

o FAK, a veš kaka mentaliteta je to: južnaška.

o katerih južnjakih pa ti govoriš?

imam sorodnike na hrvaškem in če bi k njim prinesla hrano, bi mi zamerili do smrti. ma v jok bi jih spravila. bolj južno greš večja je gostoljubnost. pri nas v slo, pa je nekaterim teško sok ponudit, ko prideš na rojstni dan.
marogica, jaz sem bila v šoku, ko sva z možem bila povabljena na rojstni dan in mi je mož rekel, da morava nekaj zajest s sabo prinest . drugič sta naju ena njegova prijatelja povabila k njima in sva mogla počakat v dnevni sobi, da sta se najedla . ma popizdiš. jaz sem pa VEDNO naredila nekaj za jest, tudi če nismo praznovali. no in pri določenih osebah me je izučilo, tako da dava samo pijačo.

IZVIRNO SPOROČILO: ronja

Saj smo vsi zmešani! 

IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen

Sem imela podobne težave. Doma cel kup ljudi, jaz z otroki sem pa nosila hrano od doma in nato še skuhala kosilo, na koncu sem še pospravila. Mi je popolnoma prekipelo in sem jim enkrat vsem povedala, kar jim gre. Jaz s tamalim v naročju sem rezala čebulo, vrel mi je krompir, juha, kadilo se je iz pečice,.... moji ljubi "domači"pa so gledali TV. Sem popizdla, spokala otroke in šla domov. Od takrat hodimo le 1x tedensko, popoldne po dve urici na obisk, in pika.