timoteja
|
Draga Boni, lahko le rečem, podajva si roke in potrpiva.Pri nas je bilo enako.Pred parimi meseci je začela hčerka stara 2,5 občasno spati pri nama (na začetku samo proti jutru, čez vikende, da smo si malo podaljšali spanje). Pred pribl. 3 tedni sva se s partnerjem dogovorila, da temu naredimo konec, zdej je pa spanje katastrofa, in me je prav groza večernih in nočnih ur.Hčerki smo kupili veliko posteljo, smo pač mislili, da ji ne odgovarja več kinderpet, ker tudi v vrtcu že zelo dolgo spi na ležalniku. Zaspi še v svoji sobici, moram biti zraven nje, dokler trdno ne zaspi.Potem pa zbujanje na sigurno vsaj vsako uro, pa da jo naj držim za rokico, pa gledam itd. Glede na to, da imama v planu še enega otroka in to kar kmalu, smo se pač odločili, da jo bomo odvadili spanja pri nama in zato vztrajamo pri tem da spi v svoji sobi, čeprav jaz vstanem 10 krat na noč, včasih si vzamem s sabo v njeno sobo kar svojo deko, pa se uležem s njeno sobico na tla (hvalabogu za debele fine tepihe), dokler ne zaspi trdno nazaj. Ampak, smo se pač odločili in bomo vztrajali, saj bo sigurno enkrat minilo. Smo preizkusili, pa ne pomaga niti, da ji lepo pregovarjamo, niti če jo kregamo, nič od tega, samo da sem zraven nje dokler ne zaspi trdno nazaj, pa četudi za eno uro. Če bi ji sedaj zopet"dovolili" spanje v spalnici, bi bila po mojem samo še bolj zmedena. Je pa predvsem problem v tem, da bi spala kjerkoli, samo da bi bila jaz zraven, tak da sploh ni fora, al je v spalnici, al v dnevni sobi, samo da sem jaz zraven.Kaj ti naj rečem? Če ste se odločili, da otroka navadite na spanje v svoji postelji v svoji sobi, vztrajajte. Veliko dobre volje želim.
|