Arisa
|
Heeej punce! Oglašam se vam prvič…spremljam pa vas že kar nekaj časa in moram priznat, da ste me marsikaj novega naučile… Midva prav tako poskušava povečat nataliteto Slovencev-ta mesec je bil tretji poizkus, pa moram priznat, da si nisem predstavljala, da bo to tako psihično obremenjujoče. Vedno sem bila prepričana, da bo meni uspelo takoj, če pa ne bo, pa se ne bom sekirala in jokala in podobne stvari. No, pa saj veste kako pravijo: zarečenega kruha se največ poje. Upam, da me sedaj tiste, ki se trudite že leto ali več, ne boste napadle…saj vem, da tri mesece ni dolga doba…da še imam kar nekaj poizkusov pred sabo. Vendar si ne morem pomagat – tudi ta mesec je bilo tako. Že pred dan D (10.10) sem si govorila: ta mesec pa je ratalo! Prejšnje mesece sem iskala znake: opazila sem, da imam bolj napete dojke, nonstop me je špikalo po jajčnikih, dobila sem mozolje,…seveda so to bili znaki za , ki je bila vedno točna. Ta mesec pa nisem imela napetih dojk, tudi mozoljasta sem bila manj…in kaj mislite, da sem naredila: seveda, začela sem verjeti, da je to to, saj sem prebrala, da marsikatera ni imela nobenih znakov, ko je ugotovila, da je noseča. No, moja »ne bodi je treba« je ta mesec prišla točno, vendar v zelo blagi obliki-samo rjavi izcedki. In tako je še danes. In veste kaj si zdaj mislim: seveda, mogoče pa je vseeno to to, saj sem prebrala tudi, da je marsikatera imela izcedke, ko je ugotovila, da je noseča. In sem danes zjutraj delala test – seveda negativen – čeprav v sebi vem, da je to in da bo treba v nove boje. Sama vem, da moram s tem razčistit in se nehat obremenjevat, ker na tak način še dolgo ne bo . Je pa zelo težko. Tako je pri vsaki stvari, ki si jo močno želiš in če se takoj ne posreči, je žalost in slaba volja toliko večja. Težko mi je tudi zaradi tega, ker sta dve moji prijateljici noseči in ju vsak dan gledam in poslušam kako nabavljata stvari in se veselita prihoda . Potem pa mi, ko sem sama doma, hodijo po glavi še bolj črne misli - od tega, da se sprašujem, kaj pa če ne morem imeti otrok, kaj če plavalci mojega možeka niso za zlato medaljo na olimpjskih igrah...saj vem, neumnosti kvasim! Za ta mesec sem še posebej žalostna, saj bi lahko veselo novico povedala mojemu atiju za rojstni dan – konec meseca bo praznoval Abrahama. Upam, da mi ne zamerite, da sem malo pojamrala – sem si malo olajšala dušo. Moj dragi me sploh več ne posluša - mi vedno govori, da se preveč sekiram in da moram odmislit in da sem preveč panična, pa tudi z drugimi se ne morem pogovorit, ker nobenemu nisva povedala, da se trudiva na , ker bi zraven naju še vsi drugi nestrpno čakali in spraševali, če je že kaj. Punce, lepo vas pozdravljam in vsem želim, da se vam čimprej uresniči največja življenjska želja, tistim, ki pa že crkljate svoje zaklade, pa čim več veselja in sreče z njimi. Se še kaj oglasim! Pozdravček!
|