Pikabu
|
V sredo, 27. septembra sem imela običajen pregled in CTG. Malo sem sumila, da se zna zgoditi, da me pošlje G kar rodit, nisem se pa kaj preveč na to zanašala, predvsem, ker je bil moj možek prepričan, da bom rodila čez rok. Ema je pa že zjutraj, preden je šla, rekla doječnku, da mora danes priti ven. Ko me je sestra en teden prej naročala na ta CTG, sem ji rekla, naj me naroči čim bolj zgodaj, pa je sestra rekla, da zdravnice še ne bo tako zgodaj, da bom morala čakati in sem rekla, naj me vseeno naroči že zjutraj, da bom šla vmes domov. Tako sem si res naredila načrt, da grem na CTG, potem pa pridem domov in bom v miru nekaj pojedla in šla nazaj na pregled k zdravnici. Tako zjutraj sploh nisem nič jedla. Pridem v bolnico, mi sestra da kartoteko in grem na CTG. Pridem do pordnih sob in tam že sedi moja zdravnica. Prva stvar, ki je rekla, je bila, da čaka popadke. Jaz se ji zasmejim ji rečem: "Aja, jaz tudi." Potem pa reče,: "A bomo danes rodili?" Pa sem ji odgovorila nekaj v tem ssmilu, da ne vem, mogoče pa. Pa je kar rekla, da bomo. Najprej je sploh nisem resno vzela, potem pa rpide za mano in reče, da me bo kar pregledala, da se spomni, da je bilo že prejšnji teden vse pripravljeno in da me bo babica preoblekala, ter da bodo sprožili. Potem sem se šele zavedala, da gre zares. Tako me res babica kar preobleče v tisto srajčko in me priklopi na CTG. Ta ni zaznal nobenih popadkov. Vmes sem klicala moža, da naj v službi vse lepo pospravi in se počasi odpravi domov in da ga pokličem, ko se bo začelo dogajati. Me sprva sploh ni resno jemal, da bom res rodila. Za tem me je babica pobrila, naredila klistir, potem me je pa dala kar v porodno sobo. Prišel je en drug G in mi predrl mehur. Babica je še malo čakala, če se mi bodo začeli lastni popadki, pa ni bilo nič, zato me je priklopila na umetne. ti so se začeli zelo neredno in zelo šibko. Ko je prišel možek, se še ni nič dogajalo, tako sva še veselo klepetala. Kmalu je prišla moja G in me pregledala, če sem kaj več odprta. Ob sprejemu sem bila odprta 2 prsta, ob tem pregleu pa že štiri. Popadki pa še vedno zelo šibki, v bistvu niti nisem vedela, če so to popadki. G je rekla, naj mi jih kar pojačajo. Okoli enajstih so se začeli pravi, močni popadki. Izrazila sem željo, da bi bila pokonci. najboljša odločitev. Kljub temu, da sem bila ves čas priklopljena na CTG, sem lahko bila pokonci. Nekaj časa sem sedela na žogi, mož pa na stolu za menoj in me je med popadki masiral. Sedela sem ob eni steni, kjer je gor, ne vem, kaj bi bilo, kot ena taka "štanga", in sem se držala za njo, na drugi strani sem se pa držala za porodno mizo (bom dala sliko). Med popadkom sem se močno oprla na roke in predihavala. To mi sploh ni bilo hudo in je bilo zelo znosno za prenašat. Med popadki se je res slišalo samo dihanje in sem bila kar ponosna sama na sebe, ker pri Emi mi je bilo vseeno težje prenašati. Ko so postali še hujši popadki, sem stala in sem med popadkom močno naslonila na moža. V bistvu sva se objela. Jaz sem njega objela okoli pasu in ga stisnila kar se dalo močno. Mož me je namreč ves čas opozarjal, da sem preveč napeta in da s tem zaviram odpiranje. Tudi sama sem čutila, da medenice in vsega tam spodaj ne morem sprostiti. V tem položaju pa sem vso silo osredotočila na objem in stiskanje moža in sem se spodaj lepo sprostila. Mož me je pa medtem tudi masiral v križu. Potem so se pa odločili, da mi dajo nekaj proti bolečinam, čeprav nisem nič rekla, da me kaj preveč boli. Takrat sem morala iti ležat, ker se rado po tistem vrti. Nekaj časa je bilo še znosno prenašanje, ko pa sem začutila pritisk, kot da bi me kakat, je pa postalo hujše. Rob ( ne vem česa, verjetna materničnega vratu) se mi ni odmaknil, tako da smo morali nekaj popadkov še to čakati. Ta pritisk je bil meni kar hud. Naredila sem to napako, da vmes nisem mogla biti tiho. Sem kar nekaj govorila, dihati pa tudi kar nisem in nisem mogla. Ko je prišel čas za potiskanje, je bilo meni precej hudo in sem pri sebi že skoraj obupala in se sprijaznila, da bo spet vakum. Potem me je pa babica zelo spodbujala, da naj ne mislim na bolečino, ampak na to, kako pritiskam, pa naj ne govorim vmes. Prišla je tudi moja G, s katero sva se zjutraj zmenili, da ne bo vakuma in to mi je potem kar dalo zagona, da sem se potrudila. Sicer ni šlo kar brez težav, G se je skoraj ulegla na moj trebuh, ampak jaz sem se pa tudi res maksimalno potrudila, da sem pritiskala, da vmes nisem govorila in da sem vse svoje moči vložila v to, da sme pritisnila. Sem pa zdaj veliko lepše čutila te popadke za iztis kot pri Emi. Ko sem utihnila, je tudi mož rekel, da je šlo lepše naprej. Vmes med popadki se je toliko umirilo, da sem lahko tudi počivala in sem kar zaprla oči in skušala kakor spati, to mi je zelo pomagalo in mi je dalo moči za naslednji popadek. Ne vem točno, kolikokrat sem morala pritisniti in je bila glavica zunaj. G mi je rekla, naj ga pobožam po glavici in meni je bil tako noro lep občutek. Pa zraven sem še vprašala, če bo šlo zdaj lažje ven. No, pri ramenih me je še malo zabolelo, potem pa je Maks kar zdrsnil ven. To je pa naaaaaaaaajlepši občutek in kar je še lepše, v trenutku je bilo vseh bolečin konec. Maksa so mi dali na trebuh, ati je prerezal popkovino, jaz pa kar nisem mogla verjeti, da je ob meni. Božala sem ga in ga gledala in bila res neverjetno srečna. Gledala sem moža, pa Maksa in se samo smejala. Maksa so potem šli uredit, meni so porodili še posteljico, to sploh nisem čutila, kdaj so jo potegnili ven, G me je še zašila, tik pred porodom glavice so me namreč prerezali. Šivanje je bilo samo malo nadležno, ni pa bolelo. Kmalu zatem je sledil še en od najlepših prizorov, ati je prišel nazaj z Maksom na naročju. In temu so sledili prekrasni trenutki, ko smo bili vsi trije skupaj. Maks ni hotel takoj zagrabiti za dojenje, za razliko od Eme, ki je v trenutku začela sesati. Po dveh urah so naju prestavili v sobo. Ta dan sem potem imela še toliko nenergije, vsa sem bila naspidirana. Ker je Maks večino časa spal, sem poklicala prijateljice, ki so tudi noseče in smo klepetale, sem morala vse razložiti. Res sem bila vsa naspidirana. Zvečer me je ena skoraj napodila spat. Meni se pa ni in ni spalo. gledala sem Maksa, možu sem še poslala sms, kako sem srečna in da ne morem spati, ker se je preveč zgodilo. Pa kar smejalo se mi je. To je na kratko to. Okoli enajstih so se začeli hujši popadki, Maks se je pa rodil 14.10, se pravi dobre tri ure je vse skupaj trajalo. Res hudo je bilo zadnje pol ure, ampak je bilo res v trenutku pozabljeno. Pa še en nasvet za vse, ki vas to še čaka: Poksušajte biti čim dlje pokonci, kot vam pustijo in najdite si položaj, ki vam najbolj ustreza. In druga stvar: poslušajte in ubogajte babico. S tem sebi naredite veliko uslugo.
|