Anonimen
|
Ja, prav ste prebrale. Zjutraj, ko se zbudim, me najprej spreleti srh, ko pomislim, da je pred mano nov dan. Dopoldneve preživljam sama z dvema otrokoma 2,5 let in 5 mesecev. Veliki je trma, mali sonček, malokdaj joče. Dopoldan ne hodimo ven, saj si ne predstavljam dirkati za malim z vozičkom, ne uboga me nič. PRAV NIČ. Pa ga skušam prepričati zakaj je nevarno, da steče brez pomislekov od mene, pa me razume, a v sekundi pozabi. Očka se vrne iz službe okrog 17h. Naj povem, da mali poka od energije in že lep čas čez dan ne spi. Zato včasih po cel dan ne gremo ven, ker je potem ob 19h že koma. Tečen, trmast... Postal je tudi agresiven, po moje zaradi ljubosumja. V trenutku me udari, skoči name, jaz pa od utrujenosti reagiram tako, da ga zabrišem po postelji in nanj zavpijem. Seveda mi je potem žal, da bi se zjokala. In kot po čudežu je ponavadi vse naenkrat. Mali lačen, pokakan, večji me zahteva zase... Počasi se mi meša. Trpim tudi za hujšo obliko OKM in približno en mesec jem tablete Cipralex. Pa nič izboljšanja. Muka mi je ven, to zame predstavlja cel projekt, čeprav je mož popoldan ves čas z otrokoma, sploh z večjo. Da ne govorim o spolnem življenju, ki ga praktično ni. Zgleda, da samo jamram, a potrebujem kako vzpodbudno besedo. Kako naj se pripravim, da ne bom imela s sprehodi toliko dela? Da bom sina tako kot drugi starši brez pomislekov pustila v peskovnik med druge otroke?
|