Anonimen
|
V bistvu sploh ne vem kako naj začnem.
V nosečnosti sem se zelo veselila prihoda naše pikice, pa skoz sam sanjarila kaj vse bova počeli čez dan in kako bo fajn, ko bom 1 leto doma,….
Sedaj, skoraj 4 mesece po porodu pa seveda ni vse tako kot sem pričakovala. Dnevi se mi kar vlečejo. Zjutraj se zbudim ful zmatrana, jo podojim in jaz bi še malo odspala, ona pa bog ne daj. Dopoldne zaradi vročine ne greva ven in skoz čepiva doma. Skoz morem bit v njeni bližini in se z njo ukvarjat. Velikokrat kosilo pojem z njo v naročju. Dojenje še vedno traja po 20 minut (dojiva se na 2-3 ure) in potem si jaz želim, da bi ona malo odspala, pa jo še uspavam, ko jo pa odložim, se pa takoj zbudi. In je ura matranja izgubljena. Občutek imam, da skoz samo dojim in se ji posvečam. Včasih je vsaj kaj spala čez dan, sedaj pa mogoče 15 minut. Nimam nič časa zase, še kosilo mi komaj uspe pripravit (jem bolj Pogrej in pojej variante). Sej drugače je super priden otrok. Prespri že celo noč (od 22 do 6-7). Krči jo ne matrajo, je bolj nasmejane sorte, ampak ne vem zakaj mene vse to tako utruja. Ko včasih berem s kakšnimi težavami se soočajo druge, se malo potolažim, a kmalu zatem me spet peče vest, zakaj je meni tako težko, če imam tako pridnega otroka.
Danes že cel dan neki jokam. Zelo rada bi se nekomu izpovedala, pa morem pred vsemi blefirat kako sem fajn. Rada bi malo več časa zase, pa ga ni in ni. Starši in tašča so daleč stran. Prijatelji v službi. S partnerjem so se odnosi zelo ohladili, ker skoz neki težim. Jaz bi pa tako rada stik z zunanjim svetom. Danes sem razmišljala, da bi mi verjetno pomagalo, če bi dopoldne kam šle, ampak imamo samo en avto in ga partner rabi za službo. Živimo pa malo izven LJ, kjer tudi bus ne pride v poštev. Rada bi pa šla kam kjer so klopce, da bi jo lahko tudi podojila, ali Golovc, ali Tivoli, ali mesto. Če grem na sprehod tu okoli naših njiv, mi je že dolgčas, ker vse kar srečam so vrane.
Se mi zdi, da se samo razdajam za druge in da mi nihče ne vrača ljubezni. Z dragim se nimava časa več stisnit, da ne govorim o seksu. Odkar sem rodila sva samo enkrat, pa še takrat so se mi nožnične poti tako odprle, da sedaj raje sploh ne.
Saj bi vam še rada kaj pojamrala, ampak tole pišem že skoraj 5 ur in sedaj spet tudi. Bom kar končala.
Ali mislite, da imam poporodno krizo in potrebujem pomoč? Kako naj se rešim iz tega začaranega kroga?
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. 
spi pojdi z njim spat ali pa se potopi v banjo in malo uživaj. Enkrat na dan pa čeprav samo 15min posveti samo sebi, boš videla, da bo bolje. Ko pa pride partner domov pa pojdite skupaj na kak sprehod. Midva z 
se ob sprehodih z 
. Malo še dopusta z možekom pa prijatelji - in seveda malim sončkom. Ko se vrnemo in da pospravim prtljago in speglam bo glih konec septembra 
pomaga popoldan, ti pa si vzami malo fraj. Ko sem ful utrujena, gre on z malim ven, jaz pa po svoje. Čez vikend ga naj babice in dedki cartajo, da boš mogoče lahko prebrala kako knjigo ali preprosto samo ležala pod kostanjem v senci. Potem ko bo na gosti hrani pa itak ni problem in boš lahko šla kadarkoli kamorkoli z njim. 
), ampak poskušam nekako iz tega potegnit pozitivne stvari. Z malčico se igramo, ko je le možno pa jo popokam in gremo ven, če ni druge, pa v City Park (vem, ob tem se bo marsikatera zgražala
zate - pa glavo gor, saj si borka ! 
. 
