Bila je prečudovita jesenska sobota, ko se je moja družinica odpravila na eko kmetijo, kamor smo bili povabljeni na ličkanje koruze. V popoldanskih urah se je vaška družba zbrala okoli starega voza, na katerem nas je že čakalo delo. Medtem ko so odrasli ličkali koruzo in navezovali koruzne storže, so se otroci zabavali po svoje.

Vse bolj se zavedam, da nas je sodoben način življenja pripeljal na pot, po kateri nas spremlja gensko spremenjena hrana, kronično pomanjkanje časa in 'višje sile', ki manipulirajo z našim mišljenjem in nam vcepljajo lažne vrednote, ki pogosto povzročajo slabo voljo. Ljudje želimo doseči več, želimo uspeti. Vendar kaj pravzaprav je uspeh? Zame je uspeh (poleg zagotavljanja sredstev za 'normalno' življenje) osebno zadovoljstvo in veseli trenutki v družbi moje družine. Kako živimo in kaj nas osrečuje ne bi smelo biti odvisno od tega, kaj je trenutno v družbi aktualno, temveč od naše lastne odločitve o tem, kaj želimo početi. In le malo ljudi se resnično najde v svojem pravem poklicu. Kljub temu pa poznam dve osebi, za kateri lahko z gotovostjo trdim, da sta se tam zares znašli. Agronom in veterinarka, ki sta se odločila za življenje na čisto pravi eko kmetiji. Zveni zanimivo ali ne?

Danes bom kratka in jedrnata. Z vami bi rada delila rezultat nečesa, o čemer sem že pisala. Se še spomnite mojega dnevnika o Gajevi njivi namesto peskovnika? Pisala sem o tem, kako je mojemu fantičku babica odstopila del njive, na kateri je obdeloval svoj košček zemlje. S pravo lopato v pasji družbi je preživel na njej kar nekaj časa. Ne le, da mu je bilo to opravilo v veselje, prineslo mu je tudi nekaj čudovitega. Na Gajevi njivi je namreč zrasel njegov prvi pridelek. Dve ogromni „kumarici“, na katere je moj sinko ponosen in jih z veseljem pokaže svojim prijateljem. Ali nista prekrasni :) ?

Jesen, meni najlepši letni čas. Vroče poletno ozračje se začne ohlajati, sveži zrak napolni moja pljuča, oči počivajo na prečudovitih barvah, s katerimi me razvaja narava. Veter nežno trga z dreves rdeče in rumeno listje, ki poplesuje v zraku, vse dokler se ne uleže na ohlajeno zemljo. Z lahkotnimi koraki stopam po pisani naravni preprogi, medtem ko pod mojimi stopali šelesti listje.

Je kdo rekel, da slabo in deževno vreme ne moreta biti zabavna? Midva z Gajem sva mnenja, da to ni res. Ne verjamete? Potem bo najbolje, da se odpravite z nama in se sami prepričate. Vse kar potrebujete so topla oblačila in gumijasti škornji. Sprehodimo se do najbližjih luž in začnimo z zabavo. Sva vas prepričala? Midva greva, pridite.

Oh ti september, letos nisi nič kaj prijeten mesec v mojih očeh. Poleg pestrega dogajanja, sedaj še to. Namesto prijetnega slovesa od poletja, ki smo ga s prijatelji načrtovali na morju že več mesecev, je cela družinica doma obležala z virozo.

Da malo pozabim na vse kar je povezano z vrtcem in na dolgotrajno 'vrtec' virozo, ki mojega fantka še vedno slabi in da izpolnim pred časom dano obljubo, sem se odločila, da vam danes nostalgično napišem še nekaj besed o našem zadnjem dnevu poletnega dopusta.

Vrtec, septembra najbolj obravnavana tema staršev, katerih otrok gre prvič v 'tuje' varstvo. Dobro opravičilo, da zadnje čase pišem le še o tem, mar ne? Danes ne bom govorila več ne o uvajanju, niti ne o Gajevem počutju v vrtcu, temveč o njegovi prvi 'vrtec' virozi. Vročina, bruhanje in driska so po zadnjih informacijah hit meseca septembra, viroza, za katero je zbolelo že kar lepo število otrok.

Zakaj se v življenju vedno dogaja več pomembnih stvari hkrati? Tako je bilo tudi v začetku septembra. Napetost na kvadrat! Srečna sem, da se je vse dobro končalo.