Kar zgrozila sem se nad izjavo, da je »definicija družine mama, oče in otrok/otroci, ter da tudi zakonki par NI družina« kar naj bi bodočim učiteljem, študentom pedagoške fakultete skušali vcepti v glave in kar naj bi učili tudi male nadebudneže, ki jim bodo v prihodnosti zaupani. Ali res moramo v 21. stoletju še vedno razmišljati kot v srednjem veku? Ali res moramo takšno zastarelo mišljenje vcepljati v glavice otrok, tako da bomo (bodo) enako razmišljali še v 22., 23. in ostalih stoletjih!?

Nikakor se ne morem strinjati, da lahko o družini govorimo samo takrat, ko sta tu mamica, očka in otrok oz. otroci. Da ne bo pomote ... ne zahtevam, da se boste (bodo) vsi strinjali z mano, niti ne trdim, da je samo moje razmišljanje pravilno, ampak po mojem mnenju je pojem družina velikokrat popolnoma napačno interpertiran. Z zgornjo definicijo namreč iz družine izločimo množico tistih srečnežev, ki so obkroženi z ljubeznijo, toplino, zaupanjem, pozornostjo in še čem, vendar nimajo otrok, si jih ne želijo, niso mama in oče, ampak so mamica in mamica, oče in oče, samo mamica ali samo oče in otrok in tako naprej. Hkrati pa dajemo ta laskavi naziv (in družina zagotovo je laskavi naziv) vsem tistim skupnostim, v katerih so otroci deležni le grobosti, v katerih je mati žrtev neprestanih zlorab, v katerih oče le nemo opazuje, kako se dominatna mati spravlja na otroke in nanj, v katerih je prisoten le strah, trpinčenje in solze. Kljub temu da gre za skupnosti mame, očeta in otrok/-a, tem skupnosti naziv družina niti slučajno ne pritiče!

V življenju me obkrožajo ljudje, za katere lahko rečem, da so srečni in so, po mojem mnenju, najboljša možna definicija družine. In zakaj, se boste vprašali. Zaradi neizmerne predanosti dveh, ki sta drug drugemu dovolj in si otroka ne želita. Zaradi nežnosti in pozornosti dveh, ki stojita drug drugemu ob strani, brez obotoževanj, ker ne moreta imeti otrok, čeprav po njih hrepenita dan za dnem. Zaradi iskric v očeh dveh, ki sta si upala priznati svojo drugačnost, na katero sta ponosna in ju ni sram, ko se držita za roke na ulici, čeprav sta oba istega spola. Zaradi mamice, ki z nasmehom pove, da je sama za vse in ji ni čisto nič žal, da se je morala marsičemu odpovedati vse od trenutka, ko je ostala sama s svojim otrokom. Vseh povezujejo niti, ki bi morale gosto plesti prav vsako mrežo, ki ji »uradno« rečemo družina. Ena nit predstavlja ljubezen, druga varnosti, tretja nežnost, četrta toplino, peta predanost, šesta razumevanje in tako naprej. Mnogim so te niti nevidne, ker so se naučili (oz. s(m)o jih naučili), da so niti med temi ljudmi povsem nekaj drugega, nekaj kar ne moremo imenovati družina. Mnogi na njih gledajo kot na neenake in tako drugačne, da njihova zveza nikakor ne more biti družina v tradicionalnem razumevanju tega pojma. Sprašujem se, kdo pravzaprav tem mnogim spoh daje pravico, da te vezi, ki povezujejo te srečne ljudi ne moremo poimenovati družina.

Okrog tega se bodo očitno še kresale iskre in vsak bo vlekel na svoj mlin. Zame in za vse TISTE, ki boste (bodo) pripravljeni stopiti na drugo stran tradicionalizma in pogledati bolj široko, pa bodo družina ljudje, ki drug drugega osrečujejo, ki si stojijo ob strani ne glede na vse. Pa čeprav to ni skupnost mame, očeta in otrok/a. In upam, da bodo takrat ko bom svojega otroka zaupala »učenim ljudem«, med temi »učenimi ljudmi« prevladovali TISTI.