Ste brali knjigo Izgubljeni simbol, avtorja Dana Browna? Name je naredila velik vtis. Pravzaprav ne morem pozabiti njenega konca. Zaključek, ki mi je na nek pozitiven način odprl oči, da sem lahko videla stvari tudi z drugega zornega kota. Iz tistega, na katerega pogosto pozabljamo.

Nikoli ne bom pozabila zadnjih dveh strani kjige in trenutek ko je Robert Langdon odkril še zadnjo skrivnost. In prav tak trenutek sem nekega nedeljskega popoldneva v družbi svoje družinice doživela tudi sama. Prelepo, da bi se splačalo iskati fotoaparat, saj bi ga bilo nemogoče ujeti v sliko tako čarobnega in edinstvenega, v vsem svojem siju.

Ko smo se vračali z obiska, smo se povzpeli na vrh hriba in tam presenečeni zagledali neverjetno zlato svetlobo. Čez le nekaj trenutkov smo zapeljali vanjo in kar dobro minuto uživali v njenem čarobnem in nadvse veličastnem sijaju. Ali je to znak, ki sem ga v natanko takrat zelo potrebovala?

Sončni žarki mešani z večerno meglo. Vse naokrog senca, ki jo je povzročilo zahajajoče sonce in nebo polno črnih oblakov, ki so še postopali na nebu po krajši nevihti. Le košček neba je bil odkrit in skozi tega je v vsej svoji veličini posijalo sonce.

Ja, to je bil znak. Že kar nekaj mesecev je preteklo, od kar sem prebrala Izgubljeni simbol. In prav ta situacija me je opomnila na tisto, kar sem se ob njem naučila in odločila.

Tisti trenutek sem pozabila na vse svoje težave in se prepustila moči narave. Življenje je prekrasno in gre svojo pot. Le če se ji prepustimo in dovolj dolgo vztrajamo, prispemo srečni do cilja. Pri tem pa občasno potrebujmo znamenja in simbole, ki nas  pravilno usmerjajo.

Zlata svetloba sončnega sija me je opomnilo kako zelo pomembno je upanje. In prav to sem v tistem trenutku potrebovala. Nekakšen znak za nov začetek uspešnejšega obdobja. Znak, ki me bo opomnil naj nikoli ne obupam, saj le vztrajni pridejo do cilja. In mednje sodim tudi jaz, čeprav včasih na to kar pozabim.