So ljudje s katerimi se hitro ujamemo in so tisti, s katerimi nikakor ne najdemo skupnega jezika. Otroci Matejeve sestrične in bratranca sodijo med tiste, s katerimi je Gaj na prvo srečanje našel skupen jezik. V njuni družbi se dobro počuti in takoj ju je sprejel za svoje. Kljub temu, da se ne vidijo veliko, saj je stanujejo na drugemu koncu naše državice, se ob srečanjih vedno znova izvrstno zabavajo.

In tudi tokrat je bilo tako. Sončen velikonočni ponedeljek smo izkoristili za obisk Matejevih sorodnikov v Prekmurju. Dolga vožnja je minila izredno hitro, saj sta nama družbo delala tudi babi in dedi.

Ko smo prispeli na cilj se je začelo pravo veselje. Gaj je navdušeno opazoval okolico, ki sta mu jo veselo razkazovala Manca in Timotej. Po kosilu pa je sledilo nekaj še bolj navdušujočega. Odpeljali smo se na bližnji 'ranč'. Toplo pomladno sonce nas je grelo na travniku, kjer je bil parkiran predelan mestni avtobus z nadstreškom. Mini vikend 'hišica' z malo kuhinjo, veliko posteljo in čisto pravim kaminom nas je navdušila. Gaj pa je imel drugo zanimanje. Ves čas je sedel za velikim volanom mestnega avtobusa in šofiral. Pravzaprav je to počel vse dokler se ni očkov bratranec pripeljal s štiri kolesnikom. »Oči, pelji me!« je bil navdušen motoristov sin. In skupaj sta naredila nekaj krogov po bližnjih travnikih. Pravo veselje je bilo opazovati, kako moja dva otroka uživata ;o)

Kar naenkrat je bil večer in morali smo se odpraviti proti domu. Imeli smo prekrasen izlet.