Oktober je mesec, ki diši po kostanjih. Eno prvih oznanil prihajajočega mraza. Vsaj zame, ki me doma pečen kostanj spominja na umik v topel notranji prostor, kratek dan in večerno druženje.

Že kar tradicionalno je postalo, da se vsako leto skupaj z mojo družino zberemo za okroglo mizo v jedilnem kotu stanovanja mojih staršev, kjer nas pričaka vroč kostanj zavit v prtiček, položen v oranžno posodo. Pred nami pa krožniki, ki že čakajo da jih napolnimo s kostanjevo lupino. Včasih je bila zame prava poslastica, če sem poleg kostanja spila še kozarec domačega jabolčnega soka, ki ga je pripravil pokojni 'stric' Janez. Nikoli pa na mizi ni manjkalo niti domače grozdje. To je moja slika, ki jo vidim vsakokrat, ko se spomnim na jesenske mesece.

Na tej sliki pa se nam je že lani pridružil nov član. Letos še bolj navihan kot lani, v slastnem pričakovanju pečenega kostanja, je Gaj skupaj z nami nestrpno čakal, da bi se kostanj čim hitreje shladil, da bo lahko začel s pojedino.

Imate tudi vi podobne 'kostanjeve' navade? Vesela bom, če jih boste delili z mano :).