Tašča mi gre zaradi nekaterih stvari močno na živce, zdi se mi, da jo preziram. Z njo že lep čas nimam stika.
Ko sva z možem danes načela to perečo temo, mi je rekel, da večina stvari, ki si jih mislim o njej drži.




A on ne more pozabiti, da je bila prav njegova mama tista, ki je me je po porodu, pravočasno napotila nazaj v bolnico, če ne bi bilo nje, bi ostal sam s hčerkico.

Temu ne morem oporekati, to drži in nad tem sem se zamislila ............................

In v čem je problem?

Vsaka stvar ima dobre in slabe strani.

_____________________________

Celemu svetu si le ena oseba,eni osebi pa si ves svet...

Kako misliš Kerensa v čem je problem? Anonimna je pač spoznala, da ni vse črno belo oz. tako kot mi vidimo. Tudi v slabih stvareh oz. ljudeh se najdejo dobre poteze. Bravo zate, anonimna.

Jaz tud ne blestim v prijateljstvu s taščo. V bistvu sva popolnoma različni, mene pa najbolj moti pri njej, da je razvajena veliki človek. In to res razvajena, veliko doseže z jokom pri svojem očetu, najbolj je uboga, gospodinjstvo ji je španska vas, vnuki je ne zanimajo, čeprav ne hodi v službo, je non- stop nekje na terenu, seveda redko pri nas. Namesto, da bi bila zadovoljna, ker sem jaz bolj gospodinjske sorte in razmeroma lepo skrbim za moje tri moške, mi pravi, da kompliciram, da hočem  vse najboljše in bla..bla..bla..
So bile pa v 8 letih tud velike stvari zaradi katerih smo vmes večkrat prekinili stike, čeprav je moj podzavestno vseeno malo trpel.
Zadne čase pa vseeno veliko razmišljam, da sem tud sama mama dveh fantkov in zelo bi me bolelo, če bi se odtujili ali pa ne imeli stikov, ko bi onadva že imela svojo družino. Res je, da se jaz nikoli ne bi mogla spremenit v osebo kakršna je moja tašča, pa vseeno.  Mene je v resnici groza, če na to pomislim! Pa, da bi me snahi prezirali in ne bi imala stikov z vnuki. Res si ne znam predstavljat tega.
Moja tašča je sicer taki karakter, da ji je vse prav (da je le njej v redu) ampak jaz sem se v sebi že nekaj mesecev nazaj odločila, da nima smisla se poglabljat in kregat. Meni je več na tem, da imamo vsaj občasno nek normalni stik, da pa bi jo silila z vnuki, pa pač ne morem. Si pač mislim, da ni tak človek, ki mu otroci veliko pomenijo.
Pa tud pravice nimam delat razdora med mojim dragim in taščo, ker najina zveza vseeno trpi, pa čeprav smo družina za sebe. Sami si pač ne izbiramo staršev in nihče tud nima pravice zahtevat od partnerja, da naj se odloči med staršem ali zakonom/ zvezo. Sprejmem pač tak, kot je in skušam pozitivno gledat na situacijo.
Kot pozitivno se mi zdi, da se pa res nikoli ne vtikuje v naše razmere, ne v vzgojo in tud mojga nikoli ne hujska proti meni.
Mi je pa včasih malo žal, da nimam take tašče, da bi se kdaj vsaj na  oglasila, pa da bi kam skupaj lahko šli, pa da bi se ji zaupala, če bi imela kaj na duši. No pa saj zato imam pa svojo mamo.

Skušaj ignorirat tisto negativno (če ni nič resnega) pa si misli, da pa je to vseeno ženska, ki je rodila in vzgojila tvojega dragega.

Ceni to, kar je naredila takrat zate, a ne pozabi kakšna je v resnici. Naj samo eno njeno dobro dejanje (pa čeprav je bilo veliko vredno - očitno je bila prava oseba z glavo na mestu) ne prevlada nad njeno dejansko osebnostjo.

 
Hmmmm.... in kaj zdaj???