nekam moram napisat.....:(
drugače me bo razneslo. ne morem opisat občutkov, ker jih tisti ki to ni preživljal, ne more razumet....
ne spim, ne jem, tresem se, strah me je na smrt...
sem mlada in imam malega otroka, jaz pa čakam na izvide ali imam tumor....

grozno, grozno, grozno in ne prestavljam si kaj bo, če bo.......
pa vse skupaj pred prazniki, vsi veseli nakupujejo darila, hitijo po opravkih, čakajo božič....

ali je katera med vami preživljala podobne trenutke?

Povsem jasno mi je kako se počutiš v tem trenutku, vendar bodi močna in pogumna, vedeti moraš, da imaš malega sončka, ki te potrebuje in tonaj ti vliva moči, da premagaš bolezen. Upati moraš na najboljše.
Želim ti vso srečo in vse dobro. Ostani močna

pepelka, a si bila kdaj na istem?

hvala ti, samo težko bom ostala močna, če se sesuvam že zdaj, ko še sploh točno ne vem, kako pa kaj.... ne vem, kako bom tole obdobje preživela, saj ravno sonček je tisti, zaradi katerega se mi trga srce....
ah...

Sočustvujem
Jaz sem pred leti trepetala, ko sem čakala histološke izvide skoraj en mesec in sem vsak dan doživljala pravo moro in te res zelo dobro razumem. Takrat so mi največ upanja vlivali najbližji, pa prijatelji in sem nekako zgurala.
Tudi stavek, kaj bo, če bo, se mi je svaljkal po možganskih krivuljah, praktično vsako minuto in sekundo. Sem pa tja, sem malo odmislila, ampak se je hitro spet vrnil strah. Potem sem spoznala, da če bom cel mesec živela v takem krču, da me bo prej pobralo od strahu, kot pa od bolezni in sem si s pomočjo prijateljev zabičala, da se bom ukvarjala s tem, ko bo če bo...
Moj nasvet je, pojdi v družbo, pojdi po nakupih, četudi ti ni do tega. Malo se prisili. Če seveda nimaš fizične omejitve zaradi bolezni. Pomagalo bo!! Ziher. Povem iz prve roke!!
In držim pesti za dobre rezultate!

< Sporočilo je popravil Tippi -- 20.12.2012 9:26:44 >

Jaz sem bila pred letom na podbneem. V enem tednu me je prav pobralo. Na koncu sem dobila izvid, da je benigno. Olajšanje je bilo veliko in tudi razmišljanje sem precej spremenila. Takšna izkušnja ti spremeni pogled na življenje. Začneš še bolj cenit in ŽIVET življenje.

Rada bi te potolažila, vendar dokler ne boš dobila izvida ne boš povsem mirna. Govori s svojci in probaj razmišljati pozitivno, vsaj kolikor zmoreš. 

Srečno

Ljudje smo si različni.Jaz se preveč nisem sekirala,ker mi to itak ne bi pomagalo,ampak samo škodovalo.Mi je pa seveda odleglo ko ni bilo rakavo.
Ampak vseeno četudi pri meni ni rakavo,se lahko zgodi da tumor poći in znotraj izkrvavim kadarkoli .
Saj bo ,ampak saj veš kaj pravijo vsak dan živi tako kot da je tvoj zadnji.

če se boš preveč sekirala... to vodi v druge bolezni od duševnih naprej.Tako da glavo gor,ker zmoreš vse!!

_____________________________

Kdor govori za menoj, govori z mojo ritjo!!

I saw an angel become the devil
Still they look pretty good hand in hand
Well baby, I don't need any of them
Heaven nor hell
Volbeat!!

Sicer ne vem, kakšne možnosti so pri tebi, ampak na take izvide čakati je vedno hudo.
Pred dobrimi tremi leti sem takole čakala na histološke izvide odstranjenih znamenj. Znamenje, ki so mi ga urgentno odstranili, ko sem šla samoplačniško k dermatologu, je bilo res čudno in me je bilo neznansko strah izvidov. Takrat sem še dojila 5-mesečno in imela med počitnicami doma še sina. Čeprav sem se trudila ne obremenjevati s tem, nisem ušla posledicam sekiranja - popolnojma sem izgubila mleko, ki ga že itak ni bilo veliko in čerpav do tedaj še nisem imela večjih izbruhov, mi je po kar precejšnjem delu obraza ven usekala luskavica...
Izvidi so prišli. Dolgoročno nič strašnega, čeprav je bil nek karcinom, ki pa menda dela samo lokalno škodo. Me je pa dr. poklicala po elefonu in mi najpšrej rekla, da ni nič groznega, če prav se sliši hudo.
No, taka je moja zgodba. Veliko sekirancje, posledice sekirancije, ampak mi to sploh ni bilo pomembno, samo bila sem presrečna, ko sem dobila izvid, pa čeprav ni bil idealen.

Ti želim še boljši razplet

Mojca, večinoma so izvidi negativni, če ti statistika kaj pomaga. Veliko več tvorb je benignih kot malignih. Ker si še mlada, imaš tudi dve prednosti: če bi slučajno bili izvide slabi, imaš zaradi močnega telesa boljše šanse, da se bolezni postaviš po robu in jo premagaš, poleg tega dajo mladim ljudem res vsa najboljša (tudi najdražja) zdravila. Sama nisem bila na tem, sem pa že čakala na raznorazne rezultate bolezni, ki tudi niso nedolžne (aja, no, tudi na izvide odstranjenega znamenja sem čakala, samo tisto se res nisem niti 5% sekirala, edino to mi je šlo na živce, da ne bi smela it plesat (sem vseeno šla) po operaciji, izvid je bil neg.). Poznam kar nekaj ljudi, ki so dali raka čez. Veliki večini je uspelo in so se ga rešili (z zdravljenjem, seveda). Zdravljenje raka je v zadnjih letih res zelo napredovalo, imajo metode, ki so specifične za določen tip raka, ker za ene je ena stvar bolj učinkovita, za druge pa druga. NI to več nepremagljiva bolezen:).

Vso srečo, da bodo rezultati negativni in boš lahko uživala mirne praznike s svojim malim sončkom!

< Sporočilo je popravil ronja -- 20.12.2012 11:05:09 >

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Vem kako se počutiš pred slabimi 4 leti sem trepetala ko sem čakala na izvide lali je bula na dojki maligna ali ne..Pa rastla je tako hitro da sem bila prepričana da je rakavo, tudi specialistki nisti slučajno ni bil "všeč" izgled te zadeve. Pa je šal mimo prva biopsija, pa pol še ena in čeprav sem na prvi dobila negativen rezultat sem bila po drugi še bolj nervozna.Ker to čakanje res ubija. Doma pa sem imela še skoraj dojenčka. Naslednje kar me je mučilo pa je bilo to da sem morala prenehat dojiti ker je bila potrebna op pa tudi zaradi možnosti da bo kaj narobe so mi tako svetovali, No na koncu se je hvala bogu izkazalo da gre za nenevarno adenozo..A strahu ki sem ga preživljala ne privoščim nikomur.
Se strinjam z Tippi, ne zapiraj se vase in ne izoliraj se, vem da je težko a prisili se da greš v družbo kak babji čvek vsaj za nekaj časa prežene črne misli. Pa tudi z Ronjo se strinja. Dandanes rak več ne pomeni smrtne obsodbe..medicina je in še napreduje.
Ne predajaj se črnimmislim čeprav vem da ni lahko. Mislim nate in javi kako se bo razpletlo.

Jaz jih preživljam. Sem pa rezultate že dobila in se zdravim. Sem mislila, da bom zaključila zdravljenje zdaj decembra pa se bo žal zavleklo do februarja in potem spet kontrole in spet čakanje.... imam pa doma osem mesecev starega otroka ( in 8-letnico) in večino časa nisem mogla skrbeti za dojenčka , ker mi fizično stanje to ni dopuščalo.

Vem kaj preživljaš. Meni ni pomagala skoraj nobena tolažba. Proskušam biti pozitivna. Ampak ko sem prejela klic sem vedela. No.. ko sem se zbudila iz narkoze sem takoj pri sebi vedela, da nekaj ni v redu. Sem pa v tem že pol leta. Za sabo imam dve operaciji. In ko bom zaključila zdravljenje mi ostane samo še en mesec porodniške .

Če bi solze lahko izmerila, jih ne bi mogla .

< Sporočilo je popravil **Tinkara78** -- 20.12.2012 19:00:05 >