Pozdravljeni.

S taščo sem se do sedaj dobro razumela. Odkar ji je umrl mož, pa so se  stvari poslabšale. s partnerjem nima več zasebnsti, saj je ves čas prisotna, v kuhinji, dnevni sobi in celo v najini sobi (skupaj gledamo tv), čeprav ima sama svojo televizijo. Tako se s partnerjem ne moreva niti pogovarjati ali uživati med rjuhami. Ko se je partnem odločil, da se pogovori z mamo, je doma nastal hudič. Tašča pravi, da naju nikakor ne  ovira, in da se naj pogovrajava kar pred njo. KO ji je omenil, da ima svojo televizijo in da jo naj saj zvečer gleda v svoji sobi je rekla, da nama pač nič ne manjka, saj živiva pri njej.
Najbolj me boli, ker si s partnerjem želiva otroka in ko smo se pogovorili s taščo in sva ji to omenila, je rekla, da lahko ostaneva pri njej leto dni. Ravno ta teden, pa nama je rekla, da naj si poiščeva stanovanje.
Boli me, ker mi je dala upanje, da lahko še nekaj časa živiva doma in na ta način prihraniva nekaj denarja. Pri mojih ne moreva biti, ker ni prostora.

Prosim vas, napišite mi vsaj spodbudne besede.

To je približno tako, kot pri naših sosedih. Stalno sta nagajala tamladim, da so si začeli zidati svojo hiško. Naslednji mesec se bodo preselilil, sedaj pa jamrata, da bosta na stara leta sama v veliki hiši in da so ju nehvaležni otroci zapustili in ju nihče ne mara.

Lepo ji povejta, da rabita tudi nekaj zasebnosti, a da je nočeta pustiti same.

_____________________________

Moje srce grejeta dva mala sončka: Sara (2001) in Pia (2005).

zasavka sori ampak js ti svetujem, da si poiščeta eno stanovanjce in se čimprej odselta, ker tu ne bosta imela miru nikad više! čeprov bo šlo šparanje pol mal bl počas, se bosta pa lohk mal dl na mal mn placa stiskala.
js vem da bi se mi v tvoji situaciji zmešal in bi pokala as soon as possible :)

Veš kaj, če je tako, potem je bolje, da se odselita danes kot jutri. Ker tole pelje samo v še večje sranje, oprosti in tudi ko bo otrok, bo samo še več najedanja in slabe volje. Vem, da je težko, ampak za začetek si umislita kakšen najem stanovanja in pojdita.

Jst bi se (takoj!!) pobrala od tam, oziroma čimprej...vem pa, da ti ni lahko... samo kaj je eno (ali dve)  leto/ -i  kasneje "na svojem" proti  miru, ki ga očino potrebuješ/ -ta...premisli...

lp

_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

Pozdravljena draga Zasavka!

Veš, te stvari so dvorezen meč. Po eni strani je fino, da maš streho nad glavo, pa lahko kaj prišparaš, po drugi se moraš pa kar malo podrediti. Midva sva skupaj 7 let in to poletje je bilo dve leti odkar sva na svojem. V podnajemniškem stanovanju.

Prej sva bila pri mojih starših, ker je pač stanpvanje dovolj veliko, imela sem svojo sobo, imela sva dovolj zasebnosti, nihče ni pri nama v sobi "visel", vedno sta oba, mami in ati potrkala, skratka, nič nama ni manjkalo. Pa vendar, moja mami rada kuha, ne rada pa pospravlja. To pomeni vsak dan gora posode, ker nobene, ampak res nobene stvari za sabo ne pospravi. Olje pustii na pultu, moko, vse kar vzame, pusti na pultu ali na mizi, kar odprto. In potem sem vedno jaz za njo pospravljala. Pa veš kako je to, pospraviš, čez pol ure je tako kot je bilo, razmetano do amena.

Poleg tega, sem ji mogla biti vedno na razpolago za kaj iz hladilnika prinest, kaj iz shrambe, kaj na hitro pospravit, pa čeprav sem bla v svoji sobi in kaj počela, gledala TV, brala,... To je seveda vodilo k "hudim" prepirom. Res, kregali sva se vsak dan. Ona je zelo živčna, jaz potem tudi, in to nikakor ni šlo.

In potem sva zvedela, da mamina sestrična oddaja stanovanje, in sva se na hitro odločila, da se preseliva. Pravzaprav naju je zato navdušila mami, obljubila nama je vso pomoč, če ne bova zmogla. Kajti bil je velik problem: oba sva bila takrat nrez službe! Si zamisliš? Pa sva vseeno šla. In do sedaj se je že vse uredilo. Fant ima službo s solidno plačo, jaz delam trenutno preko javnih del, kar pomeni, da bom spet kamlu brez službe, pa nama nič ne manjka. Stanovanje je bilo delno opremljeno, kuhinja, omare v dnevni, omar4 v spalnici,.. Kupila sva le hladinik, pralni stroj, letos sedežno,... In ni mi niti malo žal! Res je, da ne moreva nič prihraniti, da doma ne bi imela takih stroškov, vendar sva na svojem! In tega nič ne more nadomestiti. zelo dobro se razumeva in tudi z mojo mamico, ki je res zlata, saj brez njene pomoči ne bi zmogla.

Kar ti hočem povedati je to, da je včasih boljše biti na svojem in malo potrpeti, kot pa živeti s starši. Midva sva se tudi odločila za otročka in bova spet začela delati na tem (Ne dolgo nazaj sem mela ss), in mi je prijateljica predlčagala, da bi se midva z otročkom potem preselila nazaj k nam, oz, da bi dali stanovanje na pol (ker imamo dva skupaj). tako bi lahko kaj prihranila, pa mamico bi imela takoj zraven,.. Pa sem rekla: "Niti slučajno!" Bi bila spet na istem, ker bi imeli vhod čisto ena zraven druge, stanovanje bi bilo pa zelo majnho, saj bi vsak imel le enosobno. Sedaj sva na 48 kvadratih, uživava in se imava lepo in tega ne bi zamenjala!

Zato ti predlagam, da če se le da, gresta na svoje. Ker je zelo težko živeti pri svojih starših, da bi pa mogla živeti pri njegovih, si pa ne morem zamisliti!

Si ne predstavljam, da bi ob večerih tašča z nama v sobi gledala TV.

Hitro pod pod noge oz. plunt v roke in it stran. Poznam par, ki ravno te dni iz hiše nj. mame odhaja v stanovanje, ki sta ga vzela na kredit. Sicer za dobo 20-ih let, ampak raj tko, kot da dajeta za najemnino. Sicer nimata ravno pretirano majhne plače, ampak tudi veliko ne, je pa ravno tok, da bosta že nekak sfolgala. Vse zato, da bosta na svojem.
Ravn tko poznam gospo, ki že neki časa plačuje najemnino za stanovanje, a se ravno zdej meni, da bo raje vzela za stanovanje kredit, katerga obrok bo skor isti kot mesečna najemnina, a stanovanje bo njen.
Premislta, ni treba da si že takoj najdeta eno hudo veliko hišo, karkoli je, je dovolj da sta na svojem.

Kot prvo me zanima, zakaj vama je najprej postavila rok eno leto? SEdaj pa takoj?
Moje mnenje je, da vaju samo izsiljuje, ker hoče, da je vse po njenen. Le kako bo sama v hiši, če pa sedaj še televizije sama ne more gledat? Mislim, da je samo finta, da vaju "podjarmi". Moj predlog je, da ji rečeta, da si iščeta staanovanje, potem pa bosta videla, kako bo v resnici reagirala, ko bosta pred njo v kuhinji prebirala oglase.
Po moje je srećna, da sta v hiši in še enkrat-gre za neke vrste izsiljevanje. Je pa res, da ne pozname celotnega ozadja zgodbe

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Po moje je tale tašča ena taka bolj, kako bi rekla, svojevoljna ali svojeglava - da je ne bom žalila - ženska in s takimi res nima smisla češenj zobat. Bi vse ona pojedla.

Jaz pa mislim, da si je vedno treba vsak dušni mir kupit. Nekateri si kupijo z denarjem - grejo na svoje ali v podnajem, drugi si pa kupijo s tem, da "potrpijo", se prilagajajo.

Sem probala oboje, pa ti povem, da je bilo meni lepše v podnajemu, kot z mojo bivšo taščo. Ampak nismo vsi enaki. Če ti je tako ogromno do finančne varnosti (in res nekateri ljudje tako funkcionirajo, si pri tem ne morejo pomagat), potem vaju itak ne bo ven vrgla, ker to samo tako naklada, da bi bilo vse po njeno. Boš se pa morala v tem primeru spopadat s taščo v svoji sobi zvečer (juhuhu - bruhuhu). Ampak če ti to ni tako zelo grozno, če si to lahko do sedaj prenašala, pa če bi res tako zelo rada našparala, da ti je to vredno, potem še vedno lahko probaš z njo živet, pa preslišiš njene grožnje. Dokler sta tam uradno prijavljena vaju itak ne more na silo na cesto vržt. Samo meni ne bi bilo vredno, ampak jaz sem jaz, ti pa ti.

Vidva se sploh ne zavedata, kakšno uslugo vama je storila! Zahvalita se njej in tistemu zgoraj, da se je to zgodilo, popakirajta stvari in takoj na svoje. Raje pod šotorom na smetišču, kot pa s taščo v hiši!

Bodi vesela da se vama je to sedaj zgodilo. Midva živiva v hiši tasta in tašče. Imava svoje nadstropje in svoj vhod, in 80 kvadratov. Pa sva na začetku rekla- da bova tako lažje prišparala, da si lahko kaj kupiva. Ja pa kaj še. Vse zapraviva, z razliko, da ne veva kam sva dala. Sej imava mir pred njima, samo jaz bi bila rada na svojem. Na živce mi grejo čisto brezvezne stvari. Sem zelo pedantna in natančna, in rada imam mir. Jaz si  želim kupiti svoje stanovanje, moj mož pa ne. Njemu je tukaj zelo uredu. Ja sej ima vse- če mu žena kaj ne uštima mu pa mama. Kadar žena ne skuha- gre pa k mami.  On ne bo nikoli samostojen. In to mi gre na živce. Svak naju fehta, da zatežimo, da tast proda hišo, in da vsakemu nekaj da, pa da se vsak po svoje znajde. Moj mož je proti temu.
tako da pojdi na svoje- pa čeprav boš podnajemnica. Saj ne boš edina. Imela boš pa mir.
Lp

ignorirajta jo še kako leto in ji postavita meje, ketere ne sme prekoračiti, če ne pa zaklepajta svojo sobo
nobene pravice nima da se vriva med vaju
žal vsi starši kar nekaj tiščijo va nas, mi si pa želimo samo miru
včasih nam že njihov obraz pokvari dan
srečno

Bom anonimna ker nočem da naš zve

ČE imata možnost spokejta čim dlje od nje pa tudi če nimata možnosti spokajta.
Bo že nekako šlo, ne naredita enake napake kot sem jo jaz sedaj imam pa  na glavi. Pa ne taščo ampak svakinjo ki dela vse  stvari po malem in če bo šlo tako naprej bom jaz spokala v kratkem

Skrajni čas, da gresta na svoje.

Verjamem, da je težko, a vseeno bolje na svojem, kot vsakodnevni stres.

ne si pustiti komandirati pa skakati po glavi. Povej ji na človeški način, kar ji gre. Pa boš videla kakšen mir bosta mela na svojem.

Veš kaj pa mene zanima?
Kako to, da delata na , če pa nimata stanovanja niti denarja, da bi šla na svoje?