Pozdravljeni,

Sem nova uporabnica, stara 27 let in bi z vami rada delila svoje izkušnje še rajši pa bi rada izvedela kakšno vašo izkušnjo ko ste bile v isti situaciji kot jaz.
Imela sem spontani splav v 5 tednu nosečnosti. Ko sva z možem izvedela da sem noseča sva bila presrečna. A se je pač moral zgoditi spontani splav, katerega počasi prebolevam. Bilo je zelo hudo. Šele sedaj se zavedam kako močno si želiva otroka.Zanima pa me, po kolikem času ste po ss ponovno zanosile? Ali ste po prvem splavu imele še kakšnega?

Hvala za odgovore in lp

Tudi jaz sem imela Ss , ampak v 14 tednu. Enostavno mi je odmrl plod. Tolažila sem se s tem, da je bolje tako, kot pa da bi bilo potem kaj narobe. Vsaka stvar je za nekaj dobra in za nekaj slaba.
Počakala sem , mislim, da 3 mesece, potem pa sva šla spet v akcijo. Seveda pa ni ratalo takoj. Potem sem jo donosila normalno, ampak vseeno vedno čakaš ali bo šlo spet kaj narobe.
Glede SS spalvov je pa tako,..lahko imaš enega za drzgim, ali pa ne. garancije za to ni. Lahko samo upaš.

Držim pesti za vaju, da boste kmalu vsaj 3je

petrahh dobrodošla med nami.
žal mi je tudi zate, kot za vse, ki so motale skozi to.
jaz sem stara skoraj 23 let in sem letos marca zanosila. a je plodek v 9. tednu odmrl, tako da sem šla na abrazijo.
tebi se je samo ščistilo? če je tako, potem počakaš eno M in lahko že spet poskusita. pri abraziji v prvem tromesečju pa se priporoča 2, 3 mesece.
ja, res je hudo. tako se že veseliš in potem.. kar ne pričakuješ. a čas počasi zaceli rane. pozabiš pa nikoli.
sama sem v zdravstvu in tudi te stvari me zelo zanimajo.. če je splav v nizki nosečnosti, potem naj ne bi bilo tveganje, da se naslednjič spet to zgodi. temu rečejo slučaj, če bi se ponavljalo, potem iščejo vzroke. narava poskrbi za naravno selekcijo. žal. menda naj bi imela kar več kot polovica oz. tri četrtine žensk enkrat v življenju splav, vendar zanj nekatere sploh ne vejo, ker se je zgodil v tako nizki nosečnosti, da zanj sploh niso vedele. držim pesti zate, zase in za vse, ki si želijo otročičke.
glavo pokonci in ne obupat. tudi za nas bo posijalo sonce.
upam, da sem ti kaj pomagala. lahko mi še kaj pišeš na zasebno, pa se kaj pomenimo. lep pozdrav.

_____________________________

sanje so se uresničile..
13. 5. 2008 sva dobila najlepše darilo.. Taro
26.10. 1010 pričakujemo še en zakladek.

Punce hvala za dobrodošlico, vspodbudo in informacije. Vem da so ss danes vse bolj pogosti, a se vseeno vprašaš, zakaj meni.  A je že moralo biti z razlogom, in je res da je bolje tako kot da bi bilo kasneje kaj narobe. Meni se je na srečo samo ščistilo. Zdaj pričakujem prvo M potem pa naprej v akcijo. Čeprav mi je gin. rekla da lahko kar nadaljujeva, da ni potrebno čakanje.
Zasledila sem da gredo nekater na pregled zaradi pregrade. Meni moja gin. ni nič omenila. Kakšne so možnosti zato?

Še enkrat hvala za vse, mi veliko pomeni in pomaga da se lahko z nekom, ki ima oz je imal iste težave pogovarjam, saj si malo olajšam dušo.

Pozdravljena!

Sama sem imela ss v 16. tednu (odtekla mi je voda in sem dobila popadke). Takrat pred dvema letoma se mi je podrl svet, in  ne morem opisati občutkov jeze, žalosti in hkrati sovraštva do drugih nosečnic, ki so se porajali v meni. Bila sem na robu obupa. Vem kako ti je, vendar vedi, da bo boljše čeprav tega nikoli ne pozabiš. Kasneje v drugi nosečnosti je bilo vse ok. Ponovno sem lahko zanosila po šestih mesecih. Vendar pa me je ta grenak priokus spremljal celotno drugo nosečnost tako, da sem štela vsak sleherni dan, ki je minil. Sedaj imamo doma 7 mesecev starega sončka, ki mi pomeni vse na tem svetu.

 petrahh pregrado ti ginekologinja lahko samo odkrije z uz. in sicer se vidi v času ovulacije. vprašaj jo. in naj te pregleda takrat, ko imaš ovulacijo. nekaj žensk slavi tudi zaradi pregrade, ker otrok nima prostora, da bi se razvijal. ampak,to zdaj na pamet ugibam, bi po mojem, če bi bila kriva kaka pregrada prišlo do splava kasneje in ne že čisto takoj v 5 tednu. razen če bi bila zelo velika. po mojem. ne pa me držat za besedo. ponavadi pa gre za neko okvaro pri otroku in narava že takoj poskrbi za selekcijo. splh ne vemo kako zakompliciran in čudežen je ta razvoj otroka in že če gre nekaj malega narobe, je lahko usodno. ginekologi pravijo, da je vsaka nosečnost do 12. tedna rizična.
tako da, upam, da bova kmalu spet srečki nosečki. in potem mamici.
SIBI zelo mi je žal za izgubo. pri tebi je bilo vse še težje.. saj si izgubila otroka.. si praktično rodila, a ne? žal mi je. čim višja je nosečnost, tem težje je, ko izgubiš otroka. ne rečem, da je nam, ki smo prej splavile lahko.. a saj razumete,kaj želim povedat.
vesela sem, da je ponovno posijalo sonce zate.. čuvaj ta svoj zaklad..
upam, da se ti kmalu pridružimo..

_____________________________

sanje so se uresničile..
13. 5. 2008 sva dobila najlepše darilo.. Taro
26.10. 1010 pričakujemo še en zakladek.

Ojla!

Tudi meni se je to zgodilo in sicer 2x. Prvič sem bila v 14 tednu in je bilo kar mučno vse skupi. Plod se ni pravilno razvijal. Drugič pa v 9 tednu - odmrl plod. To se je zgodilo v roku 1 leta in pol.  Ppočakala sem 3 mesece med eno in drugo , kot so mi svetovali. Ko se ti zgodi prvič, se še nekako potolažiš, čeprav je bila kar kriza! V drugo ti pa že vse dol pade. Po pregledu, sem se v avtu kar zjokala.
Zdaj pa sem spet ugledala   (7 teden) in upam da bo tokrat šlo, čeprav imam tak slab občutek, se prav bojim pregleda. Ko se ti tko dogaja, sploh ne moreš pokazati tistega veselja kot bi ga hotel, ko samo čakaš na slabo novico.

Ma upanje umre zadnje!!!

papa, lep podaljšan vikend

ŽogiMarogi žal mi je za tvoji izgubljeni pikici. iskreno. in še čestitke , da si ponovno srečka nosečka. ti pa čisto verjamem, da te je strah. mene je že zdaj, kako bo naslednjič. ampak, saj verjamem, da bo vse ok.. vem, da so prazne besede, a sedaj je pa res že čas, da ti narava vrne, kar ti je vzela. držim pesti. poročaj kako bo na pregledu. saj, če te skrbi, greš lahko tudi že prej na na pregled. sedaj bi se že videlo kaj pa kako je. čeprav sama sem rekla, da sedaj ne grem prej k ginekologu, kot v 8 tednu. v prvi nosečnosti sem šla že kar takoj in potem vse že nekaj planiraš in si misliš oz. si ne misliš, da se lahko kaj takega zgodi. upamo na najboljše in stiskamo pesti zate. pozdrav.

_____________________________

sanje so se uresničile..
13. 5. 2008 sva dobila najlepše darilo.. Taro
26.10. 1010 pričakujemo še en zakladek.

Bom še jaz primaknila svojo zgodbo. Prvič sem ss v 8T, sčistilo se je samo. G mi je na pregledu ob odpustu iz bolnice rekel, da lahko pričneva takoj. Po 3 mesecih sem ponovno zanosila in rodila. Nosečnost je bila sicer rizična, vendar se je na koncu srečno končala.
Letos maja sem ponovno ss, tokrat v 12T. Potrebna je bila abrazija in še reabrazija. Po abraziji so mi svetovali 2meseca počakat, po reabraziji pa 3. Dr. Pušenjak mi je razložil, da je ta doba potrebna zato, ker abrazija lahko poškoduje bazalni sloj maternične sluznice, pri reabraziji pa je ta nevarnost še večja. Taka poškodba pa lahko ob nosečnosti pomeni vraščeno posteljico, ki lahko ob porodu pomeni, da je možna potreba po odstranitvi maternice. Navadno se ne zgodi nič, vendar pa s čakanjem zmanjšaš verjetnost.

Jaz sem ravnokar prestala diagnostično HSC, ki je ovrgla sum pregrade. Sedaj čakam na zeleno luč, da začnemo znova delati na . Moram pa priznati, da sem bila po zadnjem ss kar psihično na dnu. Potem pa sem se zavestno prepričala, da mi je tako namenjeno in da je bolje tako. Sedaj se je znova pojavilo upanje, da bo naslednjič vse ok, čeprav vem, da me bo celo nosečnost strah - saj veste, kogar piči kača...

Tudi jaz sem žal tu...ss v 15. tednu. To je bilo pred 7 tedni pa sem še čist na dnu. Neprestano mislim na to, na mojega sinka, ki sem ga izgubila...Bila je prva moja nosečnost in z možem sva se neskončno veselila najinega prvega otročička. Ne morem vam povedat kako me boli...kar umrla bi, saj v mojem življenju trenutno ne vidim nič lepega in smiselnega. Ne vem no, ampak mislim, da se sama ne morem izvleči iz te grozne depresije. Morda bi mi strokovna pomoč pomagala, pa ne vem kam naj se obrnem. Vem, sem bolj občutljive narave, vse me zelo hitro prizadene, ampak tega kar se mi je zgodilo, ne morem odmislit niti za minutko dneva. V službi sem zanič, doma pa še bolj...mislim, da bom kar umrla.

ZARJICA, tudi sama imam za seboj grozno izkusnjo s smrtjo otroka kmalu po porodu.

Sama si nisem zelela strokovne pomoci, tudi ko so me drugi prepricali in sem sla na pogovor, sem bila ZELO razocarana nad tem, kar pravijo eni pomoc starsem ob izgubi otroka.

Lahko ti povem, da deluje v Porodnisnici LJ psihologinja za take primere, obrnes se lahko tudi na drustvo Solzice www.solzice.com malo lahko pobrskas tudi na forumu www.med.over.net Ko starsi zalujejo....

Malo casa je se minilo od izgube in se bo tezka pot, pa vendar se ne smes predati, ceprav ti je hudo. Sla sem skozi to, lahko recem, da sem zdaj na dobri poti, pricakujemo bratca ali sestrico nasega prvega soncka, pa vendar je ostal grenak priokus...seveda nikoli ne pozabis, vendar scasoma bolecina postane malo znosnejsa in zivljenje morda celo dobi malo smisla...traja, vendar verjami, da tudi zate na koncu tunela sije soncek....

Vse dobro ti zelim.

Pozdravljene,
No pa sem spet med vami. Ta podaljšan vikend sem si privoščila kampiranje, da sem se odmaknila od vseh okoli mene. ko si nekje v naravi in imaš vedno kaj početi, ne misliš toliko na slabe stvari. Če pa imaš minuta časa te pa misli takoj zanesejo na grenko misel, no vsaj pri meni. Tudi jaz počasi prebolevam mojo prvo nosečnost in hkrati tudi ss. Gre na bolje a vsake toliko časa me zanese na misel o tem.
ZARJICA upam da boš na tem forumu našla tolažbo nas ostalih punc tako kot sem jo jaz. Probaj se z nečim zamotiti in čim manj misliti na to. Ne obupaj, jaz imam sedaj 1 m po ss, in se že veselim da ponovno vidim tisti +.
BARNI, žal mi je za tvojo izgubo in si ne predstavljem kako si se ti počutila, če se že me nekatere pri ss počutimo grozno. Te pa občudujem da ti tako močna in greš tako pogumno naprej.

LP

Tudi ja z sem ena izmed vas, ki trpim zaradi izgube otroka. Danes je 5 tednov. Redno prebiram vaše zgodbe in vidim, da nisem sama. To mi pomaga prebroditi krize, ko sem sama doma in se o tem nimam s kom pogovarjati.
Tudi jaz tole prebolevam brez strokovne pomoči. Moja izkušnja je taka, da je najbolje o tem veliko govoriti. Ko mi je najhuje pokličem prijateljico s katero se lahko o vsem pogovarjam, se dobiva in me posluša, jaz pa njo, ker ima tudi sama ene težave, čas mine in nekako prebrodim žalost.
Pomaga pa tudi pogovor z možem. Moram reči, da imam veliko srečo, da mi tako stoji ob strani.
Tako sem se te hude zadeve lotila jaz. Vsak je drugačen. Meni ustreza tako, komu drugemu pa ne.
Vsem želim, da čimprej najdete pot, ki vam najbolj ustreza, da se boste lahko sprijaznile s kruto usodo, pozabiš tega tako ali tako nikoli. Naši otročički so z nami za vedno. Svoj prostor so našli v naših srcih, kjer živijo naprej.

Pozdrav!

Silvya

 
Silvya pozdravljena. Se strinjam, tudi jaz se včasih zateček k prijateljici pa dam iz sebe ven. pogovor pomaga.

Imam pa vprašanje za vse vas punce. Sedaj imam prvo M po ss, ali je možno da je moja M tako močna kot še nikoli (po domače povedano kar lije iz mene). Kako pa je bilo z vašo M po ss?

Lep pozdrav.

PS  v soboto se odpravljam na dopust, tako da bom z vami zopet 9.7. Se že veselim. Mislim da vas bom pogešala, a v tem času mi bo stal ob stani moj mož. Lepo se imejte.

petrahh prva M po abraziji je ponavadi močnejša, še posebaj, če ni prišla takrat, kot običajno.. ker če je daljši ciklus, se tudi sluznica bolj zadebeli in večja je kravitev. pa tudi čisti se še.  nekatere jo dobijo v običajnem času in je zelo šibka. od posameznice do posameznice se razlikuje.
veliko užitkov na morju ti želim.. da si odpočiješ.
drugače pa se vse tiste, ki smo doživele spalv veliko pogovarjamo in podpiramo na temi pod zanositev.. upanje po spavu. le pridruži se nam.
lep pozdrav.

_____________________________

sanje so se uresničile..
13. 5. 2008 sva dobila najlepše darilo.. Taro
26.10. 1010 pričakujemo še en zakladek.

silvya žal mi je tudi zate, da si morala skozi to.. pri meni bo jutri 7 tednov od abrazije. tudi ti lepo vabljena na temo upanje po splavu, kjer so same fajne punce, ki te podpirajo in razumejo.
lp.

_____________________________

sanje so se uresničile..
13. 5. 2008 sva dobila najlepše darilo.. Taro
26.10. 1010 pričakujemo še en zakladek.

Lep pozdrav

Petrahh. Zelo mi je žal, ker si morala to doživet. Te popolnoma zamumem, ker se mi je tudi to zgodilo 28.6.07. Bila sem v 19t, ko mi je v službi odtekla voda na WC-ju. Vse prestrašena sem šla svoji G. seveda me je takoj dala napotnico za bolnišnico. V bolnišnici sem razložila kaj se je zgodilo, da sem ploda zgobila na WC-ju. Na UZ mi rekla zdravnica, da je plod še vedno notri. Solze so se mi kar ulile, ko se pogledala ikran in videla mojega otroka. Srček je še vedno normalno bilo, vendar vse voda mi je odtekla, da mi je zdravnica rekla, da naj ne upam, da mi bo otrok preživel. Več ur sva s partnerjem bila v porodni sobi in čakala, da bom rodila najnega otroka. Po 8ur je najni otrok posvetu na svet. Nisva mogla pogledat najnega otroka, ker je bila taka tišina   Spol so nama povedali. Partnerju solze so se ulile, ko so rekli, da je bila punčka. Od prvega dneva je imel občutek, da bova imela punčko, da je vedno trebuška klicu Neža. Mi še vedno gre na jok. ko vidim nosečnice pa tudi ko ležim, ko vidim, da nimam več malega trebuška, da je vse mehko me kar zaboli v srcu. S partnerjem sva se bolj malo pogovarjala o tem ampak sedaj se lahko pogovarjava in že načrtujeva za November 2007.
Tako stvar res ne moreš pozabit. Imam album z vse slikic od UZ in poljubim najno Nežo vsak dan.
Ne pozabit, da nisi sama 

Sori  sporočila je bila za zarjico ne za petrahh..... Hvala za razumevanje
Sori tudi za mojo slabo slovenščino, ker sem se po 18let v tujini vrnila nazaj v Slovenijo.

Neža 7, žal mi je za vajino punčko . Vem kako ti je. Tudi meni je še vedno grozno, pa čeprav sem ss imela že v maju. Sicer zdaj ne jokam več čisto vsak dan, vendar pa mislim na to skoraj vsak trenutek dneva. Ne najdem več kotička zase pod tem ljubim soncem. Pravkar sem se vrnila z morja - mislila sem, da mi bo koristilo, če malo menjam okolje. Ah, kje pa...ves čas so se mimo mene na plaži sprehajale nosečke in sem se ves čas primerjala z njimi (kakšna bi bila zdaj jaz, če bi bila še nosečka). Okrog mene se je igralo ˝milijon˝ otrok, mamice in ateki so se igrali z njimi...z možem sva jih le žalostno opazovala. Bila sva kot kup nesreče na plaži.  
Ne vem če bo kdaj bolje. In grozno se bojim nove nosečnosti.
Ampak, nič ne morem. Zvečer nemo strmim v zvezdnato nebo...in mislim na mojega  in mu sporočam : ˝ljubi sinko, upam da ti je lepo med zvezdicami. čeprav te tvoja mamica ne more objeti, ves čas misli nate.˝
No in potem spet jočem, da sem potem spet vsa zabuhla v obraz. Ja, ko misliš da je najhujše minilo, spet pride žalost.
Želim ti (in tvojemu možu), da si čimprej opomoreš od te grozne in žalostne izkušnje. Drugo nam ne preostane, kot da upamo.