Zanima me vaše mnenje glede te situacije v šoli.
Mojega sina je sošolka izivala tako, da mu je stopala po po nogi.
Sin jo je imel zadosti pa jo je udaril. Ona v joku k učitelici zatožiti. Učitelica je kaznovala njega nje pa ne.
Bila sem na pogovornih urah pa sem jo povprašala če se je pozanimala zakaj jo je udaril.Učitelica je povedala da nima časa raščiščevati kdo je kri in kdo ne. Kaznuje tistega ki je zadnji kaj ušpičil.Moje mnenje sem ji tudi povedala.

Stopiti oz. stopati nekomu na nogo ali ga kakorkoli drugače izzivati je zame bistveno manj hudo dejanje kot nekoga udariti. Torej reakcija tvojega sina je bila v tem primeru neprimerna in grda. Ker pa imam sama sina, star je sicer šele 4 leta, ki tudi na vse neprijetnosti reagira večinoma z udarci, sem si zadala nalogo, da ga naučim, kako se braniti z glavo, pametjo in razumom. Upam, da se ga bo kaj prijelo.

Vsekakor pa je bila reakcija učiteljice povsem napačna, ampak od daleč je lahko soditi. Vedeti moraš, da učitelji MORAJO reagirati na nasilje v šoli, kako pa take spore rešujejo, je odvisno od vsakega posameznika. Najlažje bi bilo reagirati tako, kot sicer reagiramo doma med bratskimi spori - zamižati na obe očesi in naj se zmenita sama; odstraniti jabolko spora itd. Ampak učitelj tega ne sme in ta način tudi staršem gotovo ne bi bil všeč.

Sama bi se pogovorila z obema učencema in obema dala vedeti, da sta ravnala narobe. Deklici bi razložila, da če je sama nesramna, potem lahko pričakuje, da bodo tudi drugi do nje nesramni, in da tako kot sama ne mara, da ji nekdo nagaja, tako tudi drugi tega ne marajo.
Dečku pa bi povedala, da je bilo njegovo ravnanje povsem neprimerno, da nasilje ni sprejemljivo nikjer, sploh pa v šoli ne. Hkrati bi mu nakazala, da ga razumem, ker nihče ne more prenašati nesramnosti nekoga drugega v nedogled, vendar pa da se mora naučiti braniti na drug način in ne z udarci (sploh nad nekom šibkejšim). 
Med drugim bi mu predlagala, naj drugič deklico opomni in ji pove, da jo bo naslednjič zatožil učiteljici. In ko bi prišlo do naslednjič, jo lahko mirne vesti zatoži.

Nejcko, običajno tudi sama postopam po takšnih metodah, kot si jih zapisala. Ampak pri nas v razredu imamo pa učenca, ki se resnično rad norčuje iz sošolcev in ko me med petminutnim odmorom ni (zamenjam dnevnik in čisto nič drugega), se običajno stepejo. Ko razčiščujemo stvari, ugotovimo: spet je bil Miško kriv (ime je izmišljeno), ker je izzival, potem pa hodil tožit, da ga tepejo. Seveda se pogovorimo, kako bi lahko izzvani potem ravnal, namesto da bi pretepal... običajno, če koga kaznujem, kaznujem oba.

Ko je pa moj mož nekoč obema takima učencema dal domov podpis, pa je izzivalkin oče napisal, da ima njegova hči vso pravico, da učencu nagaja, ga pretepa in da ima vsa pooblastila, da se pred njim brani.

Zadnjič je mož zamižal na obe očesi, ko je deklica prišla tožit, da jo je tisti sošolec udaril. Ve se namreč, da je zmeraj ona povod, da pride do nasilja. Gledali smo jo skrivaj iz razreda, kako je izzivala in kaj vse je rekla temu učencu, potem ko jih je pa dobila in ko je zagledala učitelja, pa jok in takoj tožit, kako je uboga.