jaz enostavno nemorem več... nama  dvema se bo z nasim 23 mesečnikom kr zrolalo:)
morem rečt da že od 12 meseca imamo probleme z njegovo "trmo".. sprav se je začelo z butanjem glave.. to čim si mu kaj vzel oz. čim ni bilo po njegovo je blo takoj butanje ob zid ob kavc .. kamor koli.. četudi je dobil pol busko...
sedaj keke par mesecev pa se je to 10x povisalo.. sicer ne z butanjem ampak s tepežem, cukanjem kaksen krat tudi grizenjem...
on me non stop tepe,. cele dneve sam da ga grdo pogledam me udari...
v vrtcu morem rečt da so rekle vzg. da je zelo priden---
jaz enostavno nvem kaj naredit... danes smo bili pri. dr in je imel napad jeze ampak take da je blo grdo videt... tp pa sam zato ker si je izposodu račko in ko smo odsli je moral račko vrnit.. v trenutku ko mu je sestra vzela račko.. se je začel metat potleh, tako kričat da je prisla dr. in ga samo gledalaaaa.. medicinska sestra je kr okamenela in samo govorila: ooo mati moja, kaj talkega v 20 letih pa nisem se vidla.. oo mati sej si bo glavo razbil... ko sem ga pol dvignila od tal.. me je zgrabu za lase in me tako cukal, z drugo roko pa kr kloftal in kloftal... nisem vedla sploh kaj nardit.. očala so mi zletela po tleh .. na tla ga nisem mogla dat ker je začel butat z glavo... enostavno mi je kr slo na jok res... kot nalasč pa v čakalnici 100 ljudi.. ko strmijo vate in te gledajo in potiho blebečejo...sram me je blo tako zelo me je blo sram.. glasa nisem smela povzdvignit..mislim noro ... tako se je drl da je so vse sestre iz ordinacij prisle ven... v tistem trenutku sem mislila da ga bom kr tam pustila in odsla.... to pa vse sam zato ker ni smel vzel s sabo račke...
isto je ko gremo v trgovino... nooo wayyyy.... to so vedno take borbe da morem pustit poln voziček kr tam in it domow ker enostavno na nemorem kontolirat.. doma je že lažje.. da gam v sobo in mu rečlem da ko bo priden naj pride ven.. pa morem rečt da kr gre.. ampak kaj narediti ko smo vzuanj.. ko  pride do takega izbuha....
nevem enostavno bi radato že zdaj preprečula kajti ima sele 2 leti pa imamo ze take probleme da me kr do joka spravi 2 letnik??????
a pozna katega kako dr. oz. kje bi jaz lahko dobilla kako informacijo glede tega kaj narediti v takem primeru, kajti meni se bo kr zrolalo

O, šit!
Hja, jaz pri takih stvareh ne popustim. Res še nismo imeli takih situacij, ampak recimo če se tamala ni hotela obleči, sem jo lepo trdno prijela, jo oblekla na silo in konc debate. Pa je vedno ona popustila, jaz NIKOL!
V tvojem primeru bi naredila tako, da bi ga na silo oblekla, nič tolažla in ga nesla v avto in domov. Takšen, kot si imela plan, brez prigovarjanja, brez besed, pa ne pokazat, da te je vrgel iz tira.


_____________________________

kaj pa če ga ignioriraš in pustiš, da se zdere, pa ko se umiri se pol pomenita?

Naš dveletnik je mel en čas neko fazo, ko je prišel domov, ni tel bunde slečt, pa se metal po tleh, pa ves laminat mi je poslinu, ker je tulu, pa sem ga v mes enkrat celo prijela, šla umit obraz in nesla nazaj na mesto kjer se je drl in ga naprej pustila, da se zdere. pol je blo pa ok.

najbrž je tvoj sine kr močnega karakterja in vas sprobava. Ko si pridobi avtoriteto nad staršema, ste ga naj***li.

ta pa popolnoma razumem. Upam, da ti bo znala katera, ki ima več izkušenj kako svetovati. to je ers hudo.

_____________________________

Tvoj čas je omejen, zato ga ne zapravljaj tako, da živiš življenje nekoga drugega!
Naj hrup drugih mnenj ne utiša tvojega notranjega glasu!

Steve Jobs

ja najbrž bi ga tudi jaz tako odvlekla. dvomim, da bi ga tam pustila, da mi dela scene, to bi lahko doma, zunaj ne. Pol bi ga pa dala v stolček v avtu in ga pustila, da se dere.

_____________________________

Tvoj čas je omejen, zato ga ne zapravljaj tako, da živiš življenje nekoga drugega!
Naj hrup drugih mnenj ne utiša tvojega notranjega glasu!

Steve Jobs

ja sej sem glih tko naredila.... ga oblekla ne a ne b in v avto pa domow takoj v sobo.. je se 15 tulu iz sobe sam pol je blo boljse... ampak problem je bil ker nisem mogla ne sebe ne njega oblečt tam potleh med ljudmi pa nisem mogla ga pustit.. mislim noro...
mami mi je svetovala da grem do psihologa na posvet...

no, naš 27 mesečnik se zadnje par tednov občasno "zacikla"....ko mu ni kaj jasno, vžge trmo 100 na uro, metanje po tleh, igrače frčijo....v soboto, ko ga nikakor nisva mogla ustavit sva ga nesla pod osvežitveni (sicer topel) tuš s cunjami vred...in je delovalo...sicer pa delujejo samo razlage, razlage, razlage, pomiritev in izogibanje "mamljivim" zadevam, ki bi znale v končni fazi sprožiti napad jeze/trme...

ja sej škodit ne more.

_____________________________

Tvoj čas je omejen, zato ga ne zapravljaj tako, da živiš življenje nekoga drugega!
Naj hrup drugih mnenj ne utiša tvojega notranjega glasu!

Steve Jobs

Jaz se podpišem pod pety78.

Sicer sama še nimam otrok, zato bom verjetno slišala, da nimam pojma in tako ... mislim pa, da ga boš morala malček bolj na trdo prijeti.

_____________________________

krepat ma ne molat

jah kaj pa vem, nam ne rata vedno se izogibat, da ne pride do konfliktov.

Ker ma še ta starejšega bratca, ki je star 7 let in ima take igračke in aktivnosti, ko niso za ta malega, ta mali pa nagaja 100 na uro.

Ta večji nekaj lepi, ta mali, če ga ne vidim, takoj vzame lepilo, si maže po rokicah in obrazu - konkretno včeraj, ker je najbrž mislu,da je bela kremica.

Pa ta večji ma lego kocke, pa sestavlja, mali mu zanalašč razdira,... pol pa težim ta starejšemu, da naj si bolj pospravlja za sabio, da mu ta mali ne bo vse zdemoliral, počečkal rizbice,...

Ta mali je pravi vragec in se vedno le smeje, ko ga kregam.

zadnje čase sem začela z varjanto, da ga dam bolj na trdo sedet na kavč in zatežim, da naj tam sedi, ko kej našpiči in moram rečt, da pomaga.

Pustim ga le kratek čas in nato še enkrat ponovim, da to pa to ni ok, da se to ne dela, pol ga pa stisnem in mu povem, da ga mam močno rada, pa on takoj reče: Baž pliden, pa mu povem, da je priden, da pa se tega in tega ne sme.

Glede izpadov trme ga pa pustim, da se zdere, na srečo je blo to le 2x doma.



_____________________________

Tvoj čas je omejen, zato ga ne zapravljaj tako, da živiš življenje nekoga drugega!
Naj hrup drugih mnenj ne utiša tvojega notranjega glasu!

Steve Jobs

nimaš pojma in tako

hec ,

_____________________________

Najina Uš : staršem prijazen otrok.

Te naše trme trmaste. Sem prav razmišljala, kaj naj ti napišem, ker naša 26 mesečnica tako hudih izpadov še ni imela.

Kako poskušam delati sama - poskušam predvideti, katere situacije bodo privedle do trmarjenja. Potem sem previdna, da ji popolnoma jasno obrazložim, kaj so naslednje stvari, ki jih bova naredili in v kakšnem zaporedju, po potrebi ji tudi pojasnim, zakaj. Za vsako stvar, ki je ne mara delati, ji potem rečem, da bo šele nato lahko naredila nekaj, kar bi rada. Zveni zmedeno, ampak npr. jutranje oblačenje in umivanje - ko jo vzamem iz postelje ji povem, da gre najprej na stranišče (ne mara), kjer bo lahko pogledala knjigico (mara). Sledi umivanje zob, ki ga ne mara, ampak ji povem, da bo potem lahko pljuvala v umivalnik. Sledi oblačenje, ki ga ne mara, ampak ji povem, da bo, ko bo oblekla sp.hlačke, nogavice, hlače in copate, nalila fiziološko v nos (rada si čisti nos).

Sicer vzame ogromno energije, ampak iz zelo težavnih (sploh ni jutranji tip) smo prišli na čisto prijetna jutra.

Druga stvar je pa, da sva ji povsem jasno začrtala omejitve in kazni, ki sledijo. Nisva fašista, ampak nekaj stvari je, za katere ve, da se ne smejo - npr. je se samo za mizo, če gre stran, mora hrano pustiti na mizi; ali s sestrico ( ) se lahko igra samo nežno, sicer gre za 2 min v kot. Ipd.

No, pa pri zadnjem kričalnem izpadu pred dobrim mesecem, ko ni hotela ubesediti, kaj točno jo je zmotilo - bili smo v kopalnici, sem jo polila z vodo. Jo je najprej zaustavilo samo za kakšni 2 sekundi, potem sem vajo ponovila še 3-4x, pri tem, da sem jo vsakič vprašala, če bo zdaj nehala kričati. Potem se je umirila, sva se preoblekli in pogovorili, 3x trkam, ampak od takrat vsakič zelo jasno pove, kaj ji ne ustreza. Potem pa ji, glede na situacijo popustim, ali pojasnim zakaj mora biti tako in zakaj mora ubogati.

Drugega kot si v ambulanti naredila, pa itak ne bi mogla - popokaš otroka in greš domov. Upam, da sta se doma usedla in pogovorila. Pa drugič mogoče v podobni situaciji preventivno otroku takoj, ko dobi igračo, pojasni, da jo je dobil samo za čas pregleda/obiska in da jo bo moral pred odhodom vrniti.

Uf nisi v zavidljivi situaciji. Moj dve letnik se sicer tu in tam stram, samo nikoli (zaenkrat) kot tvoj. Malo me je zbodlo da nisi SMELA povzdignit glasu. Zakja že ne? Meni je čisto vseeno kdo je ob meni ko mali dela sceno če je treba povzdignem tudi glas.
Je pa res da vsi tisti pogledi res ne pomagajo.

Jaz v preprečitev takih izpadov(ko je pač treba vrnit igračko) nikoli ne vzamem igračke iz jasnega neba, ampak mu povem da morava zdaj domov in da bo treba vrnit igračko potem počakakm kakšno minuto in potem vrne igračko, sicer je včasih vseeno jok, ampak nikoli ni neke tragedije.

Morda bi pa res šla na kak posvet, saj škoditi ne more.

_____________________________

Nisem vedela
koliko ljubezni imam v srcu,
dokler me ni nekdo poklical MAMA

Tako bom rekla: ti pišeš,ampak iskreno povedano,če bi te videla v živo bi ti komot povedala kaj delaš narobe :)  Sami sebe starši redkokdaj vidijo v tistem momentu ,pred njim in po njem in velikokrat starši delajo vse iks
Člankov o trmi imaš mali milijon po netu,poglej si ,preberi

te čist razumem da ti ni fajn. Prvo bi povdarila nekaj. Naj ti nikakor ne bo nerodno pred drugimi ljudmi. Gre za tvojega otroka. IN da, vsekakor so nepredvidljivi, zato moraš biti takrat odločna. Ne rabiš povzdigovat glasu, samo naj vidi da si odločna, da bo obveljala tvoja. Vsekakor je to težje narediti kot reči. Tudi moj že imel izpad, ko sva dajala kri v laboratoriju. IN nisem ga mogla obvladati, ker je fizično zelo močam, čeprav je imel manj kot 3 leta. Vsekakor pa sem ga na koncu nekako pograbila, dala v voziček, ne glede na tuljenje in sva šla. Doma ga pač pustim da tudi, če se noče sezut. Če dovolj dolgo ne neha, ga dam na time out, potem vidi da se ne hecam, in da ga ne mislim sezuvat, če zna sam. Samo ne sme te spravit do točke, ko zgubiš živce. Probaj na vse skupaj gledati z nekega zunanjega zornega kota. Saj vedno nobenemu ne rata. Se pa počutiš dobro, če ti vsaj polovico krat rata. Samo mirno naprej, pa bo. Sklepam, da ti psiholog ne bi nič drugega povedal.

hotla sem rečt, da ga pustim, da tuli

maktub, ne znam ti svetovati, ampak ti samo povem, da poznam družino, ki je imela takega fantka. Tako je bil nemogoč, da niso več vedeli kaj bi. Tepel, grizel, ščipal, norel, kričal, se metal, skratka obup. Tudi domačo mačko je velikokrat stepel, in v vrtcu je tepel druge. Pa so ga začeli vozit k psihologu (so dobili napotnico od pediatra), zdaj ima 4 leta in je prav normalen fantek. Tako da - res pejte k psihologu, zgleda da ima sinko pač neke težave in rabi pomoč! 

mene pa zanima kaj je na vse to rekla zdravnica in k je že ravno vidla ta napad a si jo vprašala njo ki je strokovna kaj je z anarest? vrjetn bi ona več vedkla kot me tukaj?

ona je rekla: to je trma, drži ga in domov!

Ojoj. Verjamem, da je težko, a tako kot so že ene napisale, PRVO in GLAVNO pravilo je, da se ne oziraš na druge. Ti moraš takrat reševat situacijo pa, če si sama ali pa 100 ljudi okrog. Ker če v družbi popustiš se otrok to takoooooo zapomne, da saj mi je že ratalo, naslednjič mi bo tudi, če ne, bom pa še malo bolj kričal.

Sama sem doživela izpad trme samo enkrat, ko je bila princeska stara 3 leta. Sva bili v trgovini, vedno si je lahko zbrala 1 stvar, takrat so bile pa v vozičku 4. Pa sem ji lepo rekla, da morajo 3 nazaj na police, ta mala pa v jok, na tla, kričat, brcat, butat. Sama sem ostala popolnoma mirna in ji lepo prigovarjala, da ena ali nobena in, da naj lepo vstane, ker se morava v vrsti naprej pomaknit. Ta mala v svojem svetu in jo jaz vso histerično lepo vlečem, do blagajne. Da ne omenim vseh očitajočih pogledov in pametnih komentarjev, a sem bila imuna. No in ona nadaljuje, jo zvlečem do izhoda, po tleh seveda, zunaj pa dež, do bloka pa ene 150m. Jo prosim naj vstane in odpre dežnik. Nič. Tuli še naprej, že vsa hripava. Jo po dežju po tleh odvlečem do bloka in pred blokom  utihne, vstane in se v sekundi umiri, seveda še malo hlipa od vsega tuljenja. a čez par minut, kot, da se ne bi nič zgodilo.

No in to je bil naš prvi in zadnji napad trme. Sem pa že bila malo pripravljena, ker je moja 9,5 let mlajša sestra imela te izpade kar pogosto.

Res pa je, da je pri vas situacija iz opisa kar resna in je res najbolje poiskati zdravniško pomoč. Najprej se obrni osebno zdravnico, potem pa naprej.

Aja pa pozabila napisat, takrat je šla iz trgovine brez svojega nakupa. Vse kar si je izbrala, sem pustila na blagajni.




< Sporočilo je popravil Hanuši -- 9.3.2010 12:19:34 >

_____________________________

When they placed you in my arms, you slipped into my heart

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

maktub, nisi sama, niti prva niti zadnja, naj te ne bo sram.

Mojim dvema pomaga, vsaj malo, če jima vnaprej povem kaj pričakujem od njiju. Npr si vzamem 2 min preden vstopimo v trgovino in povem da NE bomo kupili nič za njiju,samo špecerijo. To pomaga. Smo imeli enkrat en izpad v trgovini, na srečo je bil za mano ko je začela s kričanjem in izsiljevanjem, sva ji najprej poskušala lepo povedati, ko ni zaleglo jo je samo dvignil in nesel v avto, tam jo je zapel v sedež in se je počasi umirila. Potem je bila dovolj le grožnja, namreč videla je da misliva resno.
Svetujem ti da se pri sebi trdno odločiš in začneš biti 100% dosledna, ker če je doma vse po njegovo, če mu vedno daš stvar, ki jo imaš ti če to zahteva od tebe, pol ni čudno da koncepta da nekaj ni njegovo ne razume.

TAKOJ moraš preprečiti to, da te tepe, tudi če to pomeni, da ga moraš fizično zadržati, to ni OK.

Poskusi s to taktiko, da vedno, ko začne tepsti ali kaj podobnega takoj prenehaš z zanj prijetno aktivnostjo. Morda bi glavno nakupovanje opravljala skupaj z možem, sestro, mamo ... nekom, ki bo ko je kritično lahko priskočil na pomoč. Ali pa celo sama. Z njim pa pojdi v trgovino po kakšno nenujno malenkost, ko bo začel z izpadom samo pusti voziček in ga odnesi, odvleci ven. Ko te bo sposoben res 'slošati' mu razloži, da kadarkoli bo imel tak izpad, se bo to zgodilo, AMPAK potem moraš to res narediti, vedno.

Veliko sreče.

V bistvu se nekateri otroci rodijo z veliko večjim nagnjenjem do tega, da znajo poskrbet zase. Tudi če vse povozijo pred sabo. Tako to je. Gensko. Tisti ljudje ki pravijo, da se vsak otrok rodi čist in ena sama ljubezen in preplašen in da ga mi naredimo takega kot je, da je kot plastelin, nimajo pojma. Jaz take izpade poznam. Že moj brat jih je imel kot otrok, pa moja hči jih je tudi imela. Sicer brez butanja glave ob tla, ampak s hudo ipiko in tuljenjem, pa vseeno kje. In nisi ti nič kriva, ne poslušaj ljudi, ki ti to pravijo. Težko se je ob take sorte otroku znajti, ne glede na dejstvo, da ga še tako zelo ljubiš. Ne te bit sram, nima te bit za kaj. Prepričana sem, da ti bo dolgoročno uspelo, čeprav ti je ta hip zelo hudo, ker otrok sploh proba. Eni otroci so neustrašni. Tako pač je. Niso vsi v zlati sredini. Ljudje smo različni in vsi smo fajn, ne glede na to.  

Jaz se ne vedem prav nič drugače če sem doma ali pa kjerkoli drugje. Se je tudi že zgodilo, ko je bila naša majhna, da sem vse pustila v trgovini in jo odnesla ven. Velikokrat. Pa da ji nisem nič kupila. Pa podobno. Tako da mi je jasno, o čem govoriš. Ti otroci vedno ostanejo precej sami sebi zvesti. Imajo to v sebi, da so oni na prvem mestu in da jih ostalo ne briga. Se jih pa da, če si vztrajen in jim z dejanji pokažeš, čist lepo naučit kaj je v družbi sprejemljivo in kaj ni. Začnejo z leti premišljevat še o čem drugem, ne samo o sebi in ugodnostih in kako je konec sveta, če jih ne dobijo. Boli pa bolj tebe, starša, kot otroka samega, ko nek ukrep izvedeš. Ker imaš otroka tako rad in ti je hudo zanj. Njemu obratno ni nič hudo, koliko te prizadane s svojimi izpadi, vseeno mu je. Naučit ga je treba tega, da tudi koga drugega še upošteva in da smo na tem svetu vsi pomembni, ne le on in njegove želje. In to se da.

Torej daj mu veliko ljubezni, crkljaj ga, bodi ob njem, vendar hkrati zahtevaj svoje, kdar gre za pomembno stvar in izvedi dejanje, ki ga bo privedlo na to, da se tako s tabo ali s kom drugim ne sme ravnati. Ne nagrajuj ga za reči, ki niso ok. Ne glede na to, mu nikdar ne odvzemi ljubezni. Vsaj sama nimam navede to delat. Jaz ti zapiranje v sobo odsvetujem. Navadila ga boš, da bo imel občutek, da kadar ni ok, ni vreden ljubezni. Navadila ga boš,da bo ignoranco vzel kot del nasilja in jo tudi on uporabljal. Ti pa nočeš,d a se počuti kot zanič oseba, niti nočeš dodatnega nasilja, ampak hočeš, da ugotovi,d a se tepst ne sme niti zganjat kraval, če moraš vrnit račko. Torej ga moraš odvadit civilit, ne pa ga navadit, da ure dolgo trmari v sobi, vsak dan dlje,v sak dan dlje...to nima smisla. Sploh pa ne pri trmastih otrocih, ker so vedno en korak pred tabo in v končni fazi nič ne dosežeš. Se pravi ne dovolit cviljenje in tuljenje, ne pa podpirat cviljenje in tuljenje ure in ure dolgo. IN vrnit račko seveda moraš takoj, ne ga čakat 5 minut, da jo gospod blagovolji vrnit, saj ni njegova. To so pravila med ljudmi, ki niso taka zato, ker si ti tečna, ampak zato, da smo vsi med sabo ok.

Maktub, kot mama ene takšne sedaj že 5 letnice ti povem da ima Gina prav. Sicer ni bilo nikoli tako kritično kot pri tebi, ampak samo zato ker mi2 tega nisva dopustila. Sva reagirala pri prvih poskusih trme, ipike in izsiljevanja. Če ga boš pravilno usmerjala in ga imela rada bo boljše. Če tega ne zmoreš sama je res najboljše poiskat pomoč. Nekateri otroci pač imajo "zelo težek karakter" in jim lahko eno in isto stvar poveš ( dopoveš) in pokažeš stokrat pa bodo stoprvič spet isto naredili.



_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

tvoj otrok je zelo močna osebnost. pri takih otrocih s popustljivo vzgojo pride do težav. mislim, da bo potrebno razmišljati ali je izločanje v sobo, dokler ni "priden" prava rešitev. ali si mu kdaj povedala kaj ti misliš pod priden. eno je zagotovo, ne glede ali sta sama ali je okrog sto ljudi, tvoje reakcije morajo biti enake. predvsem boš potrebovala nekaj odločnosti, ampak na drugačen način. pri otroku s tako močnim karakterjem je pomembno, da ne pride do situacije, ko se upirata oba. za prispodobo bi uporabila dva oslička, ki vlečeta vsak v svojo smer. na podoben način počneta to sedaj vidva. v branje ti priporočam mojo knjigo, javim se ti preko ZS in še tole:

Ljubi me najbolj takrat, ko to najmanj zaslužim, ker to takrat najbolj potrebujem.

_____________________________


Otroško srce je zaklad