A pretiravam? Ali je dokaj normalno, da bi jo rada spoznala? Kako bi/ste ravnale druge?
Upam, da veš, v kaj se spuščaš. Da ti ne bo zaradi tega še težje, ker jo boš imela na očeh, očitala ji boš, da je ona kriva za razpad, ... Predstavljala si jo boš, kako se igra s tvojim otrokom in jeza v tebi bo vrela in vrela, takrat pa potem starši naredijo marsikatero neumnost, da bi se maščevali drug drugemu, ne pomislijo pa na čustva otroka.
Poglej, moja mami in ati sta se ločila, ko sem bila še čisto majhna. Mami se je znova poročila, prav tako ati. In veš kaj, moja mami in njegova žena sta se razumeli, šli smo drug drugim na obisk. Ko sta šla ati in njegova žena v Avstrijo, sta se vedno oglasila pri nas doma...Tudi ati in moj oči (očim) sta zelo dobro komunicirala. Pač prijateljski odnos, vse zamere pozabljene.
Hočem reči, da če človek odpusti, lahko normalno človeško funkiconira naprej. Jaz imam z obema mojima bivšima dober in lep odnos. Če se kdaj srečamo, gremo na pijačo. Sicer je pa to zelo redko, ker sem čisto na drugem koncu pristala.
Predlagam ti, da še malo počakaš, da res preboliš tvojega bivšega, potem pa se nekoč res spoznaš z njo, ko v njej ne boš videla več svoje sovražnice temveč občasno skrbnico tvojega otroka. Res, ni lepšega, kot da ločeni starši tako lepo funkcionirajo.
Verjemi, da boš tudi ti nekoč spoznala moškega, ki te bo osrečil.
Kar se pa tiče spanja preko noči. Jaz bi se odločila predvsem od očeta otroka, kako je skrben, koliko mu lahko otroka zaupam, .... pa kako si otrok to želi. Da ne bi ponoči klical mamice.
_____________________________