Pozdravček vsem. Mal me nespečnost daje, pol pa kaj drugega kot RR. :)-:)-:)-
Sem brala mal vaše poste... kaj bi jaz dala za tak odnos z mojo mami.:zmeden:
No, da vam mal pojamram. Midve z mami sva ble super prijateljice. Tud jaz sem ji ogromno zaupala, o vsem sva se lahko pogovorile. No, potem sem pa spoznala svojega :love: in se je vse to končalo. Od takrat naprej pa moje življenje spreminja v nočno moro.:( Moj :love: je res 14 let starejši od mene in marsikdo skoraj v nezavest pade, ko to povem :zmeden:, ampak midva se imava neskončno rada:bravo:, se razumeva:bravo:, spoštujeva :bravo:in ne moreva en brez drugega:bravo:. Skupaj sva skoraj 2 leti :bravo: in od junija sem se k njemu tudi preselila.:sloncek: Moja mami pa tega ne more sprejet. Izsiljuje z jokom, pika me tam kjer najbolj boli (seveda z besedami), jezi se name in ko drugače ne more, začne z nizkimi udarci (npr. "najboljš, da si greš poiskat fanta v dom upokonjencev" ). To vse me zelo boli :(( in ne vem kaj naj še naredim, da bi se umirila. To, da se pa ne bo sprijaznila, da sva skupaj, mi je pa tudi že povedala, da do smrti ne.:(
Nekatere prijateljice mi pravijo, da ko bom zanosila in rodila, da se bo potem omehčala, ampak jaz močno dvomim.:zmeden::zmeden: Če zanosim (upam, upam :miska:9nebesa:miska:9nebesa:miska: ), se ji niti povedat ne upam.
Drugače pa sem srečen človek, nič mi ne manjka, včasih malce slabše volje, ampak načeloma mi vsak dan sveti sonček.:sloncek::sloncek:
Vaš nasvet ali mnenje bo dobrodošlo, drugače pa hvala, ker ste prebrale.:bravo::bravo::bravo: Nekomu pač moram povedat.
Veliko sončka vsak dan tudi vam! :rozica::rozica::rozica::rozica: