Pred enim mesecem sem izgubila očeta v prometni nesreči. Čeprav je že mesec mimo pa vedno bolj boli.
Doma imam tri sončke in vem da moram živet zanje, pa je vseeno zelo hudo. Ne morem dojet da ga ni
več, ne morem verjet da je z smrtjo vsega konec. Začela sem prebirat knjige o posmrtnem življenju, čeprav
nisem verna in želim si da bi verjela da je po smrti še nekaj. Ali vi verjamete? Ali imate kakšno izkušnjo ki
vam je dala mislit.

Sožalje.

Sama si ne predstavljam te žalosti, res ne, ker mi je že za kolega bilo tolko hudo, da sem komaj komaj prebolela. Tisoč in en zakaj'????

Drži se.

Na srečo te izkušnje še nimam. Čaka pa skoraj vse. Nekako "normalno" je, da starši umrejo pred nami. Drugače pa verjamem, da obstaja nekaj tudi po smrti. Kaj je pa spet druga zgodba.

Daj si čas za žalovanje. En mesec pri taki izgubi ni veliko. Jaz sem po starem očetu dolgo žalovala. Vsak mesec je bilo lažje, je pa trajalo skoraj dve leti, da sem prišla popolnoma na normalo. Sva bila pa precej navezana in smo živeli skupaj.

Pravijo, da čas celi rane. Pusti času čas.

_____________________________

Čas zaceli vse rane,pa čeprav se zdi to zdaj skoraj nemogoče.Nisem verna ,ampak tudi jaz verjamem v še eno življenje in vem da jim je tam kjer so zdaj lepo...Iskreno sožalje

Pred malo več kot 2 leti, sem izgubila očeta, srčni infarkt pri 52. letih. Čisto nepričakovano.

Bilo je hudo, zelo hudo, sploh ker smo živeli skupaj. Prvega meseca se samo megleno spomnim, veliko sem prejokala.
Je težko, vendar čas res zaceli rane, čeprav je v tem trenutku to nekaj, kaj ti kar nekdo govori. Če rabiš, jokaj, če rabiš, se pogovarjaj o tem, o občutkih, o vsem. Stvari bodo postale ležje, boš videla.

Na koncu ti ostanejo lepi spomini in skupni trenutki.
Drži se.

Tmms..trdno sem prepričan da je človek preveč kompleksno, široko, intenzivno, čuteče in mnogodimenzionalno (čustveno, psihično,fizično) bitje, da bi se po telesnem odhodu kar razblinil v absolutno temo, v nič, v neskončno temo. Odgovorev na tvojo bolečino ni, ker smo v telesnem bivanju tu in zdaj, zelo omejeni. Pusti času čas...in nekoč, na neki drugi ravni, ko ne bo več omejitev...boš očeta spet srečala. Do takrat pa...naj živi v tebi še naprej.

_____________________________

...and once you have tasted flight, you will walk the earth with your eyes turned skyward, for there you have been and there you long to return. -- Leonardo de Vinci
AMEN!

V bistvu se šele po določenem času dobro zaveš da človeka res ni več....oz. začneš resnično žalovati...vsaj pri meni je bilo tako, ko mi je umrl oče...posebej če je to iznenada oz. po kratkotrajni bolezni...prej si nekako v megli oz. telo vklopi nek obrambni mehanizem , da se na tak način sooči s stresom...je pa res , da vsak človek žaluje oz. odreagira po svoje...Zase vem, da se vsega tega stresa, žalosti, ...žalovanja nekako nisem zavedala (v bistvu sem imela prvič stik s smrtjo pri osebi, ki mi je bila tako blizu)...nekako so dnevi tekli v neki rutini, zdelo se mi je le da ga zelo pogrešam...no v slabih treh mesecih sem čisto (zame) neopazno shujšala za več kot deset kg in se nekega dne sesula...potem pa se je začelo resnično žalovanje in počasno pobiranje...Potreben je čas...za vse ...za zavedanje da človeka ni....za žalovanje...za prebolevanje....Pri nas smo verni...meni je vera v teh mesecih nudila veliko oporo...predstavljala sem si ( verjetno za nekoga nekoliko otročje, pa vendar...), da s smrtjo ni vsega konec...da se zagotovo nekoč še srečamo in si bomo imeli veliko za povedat... ....
Iskreno sožalje....upam , da imaš koga s katerim se lahko o tem pogovarjaš, obujaš spomine na očeta , vedno znova skupaj ugotavljaš, da ga neskončno pogrešaš...tako boš z nekom ob sebi počasi čez čas ugotovila, da na očeta ni misliš več s tako grozljivo žalostjo, da se ob spominih nanj celo od srca nasmejiš...da dnevi hitijo naprej tudi brez njega...
Če nimaš nikogar, piši tu gor...zagotovo se bo kdo našel, ki bo s tabo kramljal in delil izkušnje....

Hvala vsem za sozalje in tolažljive besede. Tudi jaz upam da se nekoč srečamo in si vse povemo.
Verjetno res rabi čas, ker sedaj tavam v megli. Tudi jaz sem shujšala, muči pa me tudi anksioznost,
ne vem ali bo šlo brez antidepresivov, ker sem jih pred leti že imela.

Sožalje.Jaz imam še starša,mož pa je na žalost izgubil oba.Na začetku je hudo vendar imaš sončke,ki naj ti dajo moč.Čim več se pogovarjajte pa ti bo lažje.Vedi da vsakič ko boš kaj naredila bi bil ponosen nate.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]