Pozdravljeni,
sem nova in že dve uri berem kaj se je dogajalo na tem forumu. Mene pa zanimajo vaše izkušnje, kaj in kako ste reagirale, če ste imele podoben problem kot jaz.

Imam 4,5 leta staro hčerkico in 6 m starega sina. Moja hči je, tako kot vsaki mamici, meni najlepša punčka na svetu. Težava se je pojavila, ko je naš mali srček prišel domov iz porodnišnice. Seveda smo vse to predvidevali in se na to pripravili. Mislili smo, da jo je ljubosumje prešlo, da se je navadila. Pa nisem popolnoma prepričana. Svojega bratca ima zelo rada, zelo je skrbna do njega, prepričana sem, da mu ne bi nič hudega storila. Ker je za svoja leta zelo razumna, ji vse razlagamo par krat na dan, poskušamo ji več ali manj ustreči; seveda določena pravila še vedno veljajo kot prej in ona jih tudi upošteva. Zdi pa se mi, da to svojo bolečino (prej je bila edini otrok v celotni družini) izraža na določen način. Najprej je začela mežikati, potem je to minilo je začela sliniti rokave majic. Po dopovedovanju, objemanju, prepričevanju, malo kreganja je to opustila in sedaj zopet mežika z očmi. Ko jo opazujem, če je vse O.K. če se igra s komerkoli in igra poteka uredu ne mežika, takoj ko pa se pojavi neka ovira - da ne gre tako kot si je ona zamislila- pa takoj začne mežikati.
Res ne vem kaj naj naredim, kako naj se obnašam, ali naj jo peljem k zdravniku. Zelo sem zaskrbljena za njo, ne vem kje delava z možem napako.
Drugače se mi zdi da smo "popolna" družina, veliko časa smo skupaj, pravzaprav ves prosti čas sva oba z možem z otroci, na pomoč nama tudi veliko priskočijo dedki in babice; skratka po vseh literaturah ki jih vneto bereva, naj bi delala pravilno, pa vseemo, naš otrok očitno ni "zadovoljen".

Prosim za vaše izkušnje, komentarje, karkoli.

Hvala vsem, mislim da bom kar nekaj časa ostala tu gori, saj je veliko zanimivih tem.

jaz imam približno tako starost med hčerko in dojenčkom, ampak za zdaj ni večjih problemov. res pa je, da zelo pazim. oz. poizkušam paziti, da ni prikrajšana. rada se z njo stisnem, se pocrkljava, igrava, da bi čimmanj čutila prikrajšanost. veliko mi pomaga tudi mož, ki jo večkrat odpelje in se skupaj kam odpravita.
Zdi se mi, da je pomembno, da ni bratec vzrok nečesa, ampak jaz. tako nikoli ne rečem, počakaj ker dojenček je, ampak raje počakaj ker ne morem vstati. no tako približno, da sem jaz vzrok.

sicer pa je še majhna in mogoče bratec sploh ni vzrok tega, ampak samo njena samozavest. vsi imajo nek predmet, ki jih potolaži, mogoče pa bi bilo bolje, da s sabo vedno nosi kakšno igračko, pa ko bo težko da jo stisne.

hvala za odgovor. Tudi jaz gledam na to, da nikoli dojenček ni vzrok da nekaj ne morem, skratka, mogoče zveni neumno ampak res se trudim in mislim da delam prav. Včasih se mi zdi, da je vzrok v temu ker vse preveč vidim, analiziram, razpravljam, pručujem. Mogoče bi morala pustiti toku dogodkov...

Ta žmiganja oz. tiki so sokaj pogosti pri otroci in kakor pridejo, ponavadi tudi izzvenijo, tako da mislim, da ni panike.

Serafina,
težko bi ti kaj vzpodbudnega napisala, ker sem sama v enaki situaciji. Imam 3,5-letnega sina in 10 mes staro pupo. na prvi pogled je bilo in je še vedno vse ok, ampak v resnici pa stanje postaja iz dneva v dan grozljivejše. In resnično ne vem, kako ravnati.
Tudi naš sin je lepo sprejel sestrico, ima jo noro rad, a po drugi strani je tako ljubosumen, da se mi že kar meša. Začelo se je 3 mes po porodu, čim se je mala začela malo odzivati na dogajanje. Sin je bil skoraj že čisto suh tudi ponoči, pa je začel spet s polno paro ponoči lulati v plenice (in lula še danes). Postal je dojenček, hotel je dudo, stekleničko ... tudi danes hoče piti samo iz stekleničke, začel je gristi nohte ...
Kadar mala kaj protestira in joka, vpije ali kriči, se sin zraven tako dere, da bi jo preglasil, da se mi meša; vsako stvar ji vzame; čim jo spustim iz rok, je že on v mojem naročju ... skratka ljubosumen je za znoret.
Zdi se mi, da bolj mala postaja aktivna v okolju ter se veselimo njenih podvigov, bolj je mali ljubosumen. Žal. Pravijo, da dokler drugi otrok ni povsem suveren družinski član (tam nekje okoli 1,5. leta), je stanje tako, kot pač je, potem pa se normalizira. Upam!!!

Kar pa se problema mežikanja tiče, bi pa vseeno šla po kak strokoven nasvet. Da ji ne bo prešlo v navado. Naš se tako spakuje, da rine spodnjo čeljust naprej in se tudi zelo bojim, da ne bo tako ostalo. Smo se odločili, da bomo obiskali zdravnika, ker nas je tudi zobozdravnica opozorila na morebitne kasnejše težave.

Verjetno ti nisem kaj dosti pomagala, še manj ti vlila kaj upanja ali tolažbe, vedar naj te potolaži že samo misel, da niste edini, ki se ukvarjate s twem broblemom ljubosumnosti.

Srečno.

Evo, jaz imam samo enega, pa tako luštno skomiga z rameni, kadar je važen, da se moram prav smejat. Sicer upam, da ne bo prešlo v kaj hujšega, zaenkrat je fletno. Mislim, da ti tiki do ene mere niso nič psoebnega, ni pa treba otroka preveč opominjati.

Jaz mislim, da so nekateri otroci že po naravi veliko bolj posestniški in s tem povezano ljubosumni, kot drugi. Zelo težko je, če je en otrok zelo ljubosumen, ampak v življenju bo moral tudi to stvar nekako premagati. Pri nas je ta velik zelo lepo sprejel sestrico, čeprav je v določenem času odklanjal tuje ljudi, kar je bil določen izraz ljubosumja, vendar je to v cca 1 letu ali enem in pol minilo. Hec je pa v tem, da je mala, odkar se je sploh zavedala sebe, po moje od pol leta naprej, bila obupno ljubosumna nanj. In je še danes. Mlajšega bratca je ful lepo sprejela, ampak po moje se ji zdi on taka igračka, na večjega pa vedno gleda kot na nekega rivala, tekmeca. Jaz menim, da mora vsak otrok prejeti svojo dozo frustracij v življenju in da mora sprejeti to, da ni vedno sam na tem svetu. Eni to lažje, drugi pa težje. V bistvu mora njegova glava ugotovit, da si nobene stvari na svetu ne moremo lastit, da mora vsem ljudem, tudi svoji materi, pustiti svobodo, pa da je zato še vedno ljubljen. Kako to doseči? NImam pojma. Jaz se trudim po svoje, predvsem z veliko pozornosti in crkljanja, pa pohvalami, spodbujanjem občutkov varnosti, da sem vedno tam zanjo, občutkov ljubljenosti.... Zelo veliko damo pri nas poudarka, da stvari niso moje-tvoje, ampak naše, zelo učimo delit stvari in pa zelo učimo da je pomembno pustit ljudem svobodo. Včasih za nekaj časa zelo pomaga, včasih je določeno obdobje spet kar naporno.

Karakterja ne moreš spremenit, (saj vidiš otroke, nekateri ne bodo dali koščka čokolade ali igrače, toliko manj bi posodili mamico - kar je pri 2. letih normalno, pa pri 4. najbrž ni več toliko) lahko pa nekako z leti otrok začne toliko razumsko funkcionirat, da z leti nekako to razume. Pa takrat je po toliko letih najbrž tudi siguren, da si mu vedno na voljo in da ne boš nikamor ušla. :)
Tike ima pa veliko otrok in izzvenijo, to pa ni treba preveč skrbet.

serafina sej mamice smo zato, da proučujemo in analiziramo svoje otročke, tako da nisi izjema

jaz upam, da bomo čimbolje prešli skozi, samo ne poznam pa nobenega primera, ki bi bil čisto brez ljubosumja. jaz zdaj čakam, kako bo ko bo mali začel grabiti po igračkah...

Glede na to, da imata pomoč od babic in dedkov in da ste tudi vi veliko skupaj, lahko to izkoristiš in pelješ starejško kam SAMO. da sta sami skupaj, samo vidve (lahko isto naredita tudi z očkom, je pa po mojih izkušnjah bilo najbolj važno to, da so meli čas z mano, ker sta me bili pač bolj navajeni). In potem poudariš takrat, da zdaj si pa pol ure/uro/kolikorkoli pač SAMO njena. Če se le da, imejta ustaljen urnik, da ve računat in da ji lahok rečeš: lej, saj popoldne, ko oči pride, bova pa samo midve skupaj .... karkolipač, niti ni važno, kaj bosta počeli, samo da imaš čas samo zanjo.
Moji srednji recimo oromno pomeni, če samo greva pred hišo in se usedeva pod drevo. In ji je bilo na morju strašno všeč, ko sva šli vsak dan na pomol, prešteli ladjice, mi je zapela pesmico in sva šli nazaj. Vse skup je trajalo mogoče 5 minut, ampak njej je grozno veliko pomenilo.

Vem, da je včasih težko do nemogoče najt za vsakega otroka vsak dan posebej čas, ker enostavno nimaš kam dat drugih tačas, sploh če je drugi dojenček. Ampak če se le da, poizkusi. Če imaš srečo, da tvoj dojenček podnevi kaj spi, izkoristi tisti čas s taveliko, ki verjetno ne potrebuje toliko spanca čez dan.

Pa čim bolj jo vključi v skrb za bratca, naj ti pomaga dat pleničko, prinest milo, obrisat ritko itd... Naj izbere obleke za dojenčka (ni treba, da so skladne;). Male reči, ki jim veliko pomenijo. Če se le da, se kaj tudi z njo pogovarjaj vmes. KO dojiš, ji lahko praviš pravljice, če vidiš, da rabi pozornost.

Če rabiš kako idejo, kaj počet z njo, pa povej:).Ideje niso problem, včasih je realizacija:D.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Nekateri smo taki, ja . Ima to dobre in slabe strani: dobra stran je, da navadno prej vidimo probleme in jih lahko rešimo, dokler so še mali (to se meni fajn obnese s tamalimi:), slaba stran pa je, da se potem za vsako bedarijo sprašuješ in analiziraš, kaj pa kako, čeprav ni v bistvu nič narobe in se brez veze sekiraš. Meni se zdi, da je pod črto to vseeno boljše, meni boljše dela, ker bi se sicer še bolj sekirala, kako nisem prej videla. Nekomu drugemu pa boljše dela, da se prepusti dogodkom in se ne živcira ves čas, ker ga to bolj obremenjuje. Različni smo, najdi svoje mesto, ni enega prav:).

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

nisem vsega brala tako da lahko da se bom ponavljala. Pri nas je med srednjim in najmlajšim razlika 3,5 let. Tudi srednji je malega lepo sprejel, ok res da je bil malo razočaran, ker je pač pričakoval da bo prišel 3 letnik ne pa dojenček s katerim nimaš kaj počet . ampak ok ga ima rad
Je p atudi imel ko je bil mali star kake pol leta obdobje ko je seslal. Ker sva bila zaskrblena kaj je sedaj to sva prvo prosila vzgojitelico v vrtcu naj bo pozorna in pove če v vrtcu tudi. Pa ni to je delal samo doma. Zdravnica, slučajno smo bili pri njej zaradi neke druge stvari in sva še to vprašala, je takrat rekla da nekateri otroci na ta način ''opozorijo'' nase. Da naj čim bolj ignorirava pa bo izvenelo. Jo res je izvenelo, čeprav se nama je takrat zdrlo da to nikoli ne bo ok.

to je tema iz leta 2005...

mateyka,
nekatere teme in težave so večne ...