Evo mojo porodno izkušnjo.
Rodila 21.07. v 34 tednu dvojčici Zalo in Zojo
Bom kar dolga!
Pred osmimi..ups devetimi leti sem rodila taveliko Marušo…porod je bil spontan z razpokom mehurja..bolelo je kot ne vem kaj in sem rekla, da jaz pa tole nikoli več…Lansko leto me je prijateljica prosila, če bi jo spremljala pri porodu in sem jo (to je čisto drugačno doživetje poroda) ko so bili njeni popadki najhujši, je bolelo tudi mene, ona pa…..mirno na bok podihamo in gremo dalje….ko sem jo imela že poln kufer, ker ni niti mal zgledala uboga sem ji rekla, ma hudiča prosim te mene boli ko te gledam..ona pa« bolj ko boli prej bo konec«….haloo, no pa sem se takrat zaklela, da ko grem . če grem še kdaj rodit, bom takooo pridna kot ona….
No pa sem šla rodit…že ves teden sem imela vsak večer popadke, pa ne tiste lažne kot pravijo, kar tiste ta mal boleče,vse skupaj je trajalo vsak večer ene dve uri potem pa ..vse tiho je bilo…ko sem to omenila moji ginekologinji na ponedeljek v 33t nosečnosti se je kar malo hudobno nasmehnila in povedala, da to ni možno…ker popadki ali so ali jih pa ni!! Ja če ni črno je pa belo…ok..no pa me gospa ginekologinja pregleda tam spodaj in vsa šokirana ugotovi, da se pa mi res kar malo odpiramo…ja njen ljubi obrazek je postal malo bolj resen in ukazal vsaj še 14-dni strogega mirovanjaaaa…no pa grem domov in počivam in počivam in vsak večer ista štorija trd trebuh bolečine v križu na 20min, na 10 min na 7 min pol pa konec..pa pride četrtek ob pol petih zjutraj me zbudi trd trebuh, pa bolečina v križu pa…pa vse skupaj več ne jemljem resno.. pa hodim po stanovanju in čakam, da vse skupaj poneha kot vedno..no pa ni. Grem na wc in vidim krvavo sluz..opa tole pa bo dan D. kličem ginekologinjo povem stanje in mi svetuje naj se kar hitro naslikam v porodnišnici!
Zbudim možeka in mu zapojem v Ljubjlano v Ljublajano gremo mi …ob 9-ih sem v sprejemni, tam se smejemo in dogovarjamo kako hitro bi rada rodila (ful prijazni v sprejemni) no pol pa procedura klistir….ob 11-ih sem hodila gor pa dol po hodniku in predihavala popadke, ki so že kar boleli, vmes sem razlagala taveliki hčerki po telefonu, da punčki ne moreta tako hitro iz trebuha in naj še malo potrpi…no možu je ob tem ko me je vsake tri minute krivilo v križu tako hudo padel nikotin in kofein, da je skočil na hitro kavo in enega..dva…tri nezdrave razvade..in pol pa sva se preselila v porodno sobo številka 6.
Ob pol dvanajstih je prišla babica Zijada (najboljša babica na svetu) . Popadki so bili že kar hudi vendar sem se držala mojega načrta..bodi pridna..dihaj..predihaj, zanimivo med popadki sem padla v neko halucinacijo in videla kako vozim v rdečem vozičku(takega imamo) moji dve punčari..no takrat enkrat sem dobila tudi nekaj proti bolečinam in bila »zadeta« kot bi….ga pila vso noč..Babico Zijado sem med tem prosila, če je možno, da mi nebi prerezali presredka, ker si ne predstavljam še enkrat živet s polno šivi in s tem kar spada zraven…ne moreš hodit ne sedet ne živet..Babica je rekla »se bom potrudila« v vsej zadetosti je niti nisem resno jemala. Pa akcija..v porodni sobi sta bili samo babica in še ena, ko se je rojevala prva deklica, moja Zala..med porodom glavice se je babica res potrudila, da me ni prerezala, mislim, da je morala tam doli raztegovat, kolikor se je dalo.to mislim da zato ker je bolelo tako hudo, da sem iz sebe spravila tako gromozonski krik, da je bilo kar naenkrat v porodni sobi petnajst ljudi…Zala se je rodila 44cm, 1900g glavica 31…za mene se je v tistem trenutku porod končal.bolečine so se končale..vse je bilo mirno, kot bi plavala v nebesih le moja Zala je dokazovala, da sem nekje kjer je tudi ena moja punčka…predramil me je glas babice« Natalija še eno punčko morava rodit« jaz pa »ne morem«…no med tem se ja ta druga princeska iz glavičnega položaja veselo obrnila na nogice…ker popadkov ni bilo od nikoder je sledilo UZ-kje je druga čebela, potem pa dve korenjakinji hop na moj trebuh in rodila se je Zoja…46cm 2235g 32 glavica. Okrasili so me z dvema šivoma in nama z možem dali v naročje najini deklici…po dveh urah pa so prišli po punčki in jih odpeljali na intenzivno v topli posteljici…očka je odšel domov jaz pa na oddelek B.
Punčki sta imeli ob treh popoldan dihalno stisko, vendar sta uspeli brez kisika, dobili sta infuziji v glavici, kjer sta pet dni prejemali glukozo in antibiotike…jedli sta po cuclju malo mojega mleka malo adaptiranega….vse skupaj je zgledalo grozno, vendar ko vidiš kakšni mali borčki so na EINT..si lahko vesel, da ni hujšega…osebje na EINT je po mojih izkušnjah fenomenalno…res iz srca sem jim hvaležna za vso potrpežljivost ob vsakdanjih neumnih vprašanjih…PEDIATRI (dr. Cerar in dr.Mole) brez besed za njuno prijaznost in mirnost…
Skratka čeprav sem komaj čakala, da jo pobrišemo na oddelek se mojim punčkam tam ni godilo slabo….
Naj omenim še oddelek B-počutila sem se kot kraljica, imela sem svojo sobo, dvakrat na dan so mi sestre ali tehnik Primož prinesli pravo turško kavo (tudi drugim mamicam so jo) vedno so se znali pošalit in mi polepšat dan…ko pa sem po petih dneh dobila punci v sobo so se vsi trudili, da mi pomagajo..sama nisem hotela ponoči klicat na pomoč, pa so same prišle..res hvala vam sestra Majda, Anica.,Nina, Severina,Anita…sestra Primož(ha ha )
Skratka vsem na oddelku B. in za vas drage bodoče mamice, pravilo, če si ti prijazen in nasmejan se ti v taki meri tudi vrača..
Moj prvi porod pred devetimi leti mi je pustil grozne spomine, še danes ne morem pozabiti neprijaznosti ene izmed sester iz oddelka C, ne morem pozabiti, bolečine..predvsem tiste, ki jo ob tako čustvenem dogodku, kot je rojstvo novega življenja lahko zadeja osornost in neprijaznost osebja, zato sem šla pred 16-imi dnevi v Ljubljansko porodnišnico odločena, da se bom vsaki neprijaznosti uprla..pa se mi hvala bogu ni bilo treba..zato vse pohvale še enkrat..
Po desetih dneh smo odpeketale domov, dojenje še ni popolnoma steklo in se bojim, da ne bo…kljub vztrajnosti..o tem kako nesrečne smo lahko mamice, ki ne vem zakaj dojenje ni mogoče, ali je mleka premalo se bom posvetila drugič..skratka deklici se redita, spita in sta zdravi. Nenaspani zaenkrat še nismo hudo, ker imamo še očka doma in se hranimo le enkrat ponoči…tavelika sestrica pomaga 100/uro, in danes smo bili na daljšem sprehodu..ja res je lepo…ne vem kdo je kriv..da mi je bilo v življenju danih polno križišč, polno strahu in dvomov..kdo je kriv, da je lansko leto v meni umrlo bitjece, ki smo ga tako želeli..vem pa to, da je vse kar se godilo in zgodilo zdaj dvojno poplačano, z mojima deklicama..zlatim možem in taveliko navihanko…rada imam življenje!
Mar čutiš dih življenja,
Ki se kakor poletni travnik razveta pred teboj.
Ujemi ga v svoje srce,
Drži ga v svojih dlaneh
In vedno nosi skupaj s soncem.
Natalina
